Nespodobno povabilo Dejana Židana
Da v slovenski politiki načelnost ne obstaja, da ideologije niso profilirane in trdne, temveč pragmatično fluidne, in da z njimi ne mislijo resno, se najbolj očitno kaže pred volitvami — in še bolj v času sestavljanja vladnih koalicij.
Lahko se zgodi, da se deklarirana levica po neki nujnosti poveže ali hoče povezati s kakšno interesno stranko ali celo povsem desno profilirano.
Nazorna ilustracija tega je recimo, da si prvak Socialnih demokratov Dejan Židan tri tedne pred volitvami privošči hvalnico Novi Slovenije in gladko, s prav nič tresočim glasom napove možnost koalicije z Matejem Toninom.
V politično-razvedrilnem maratonu z Mirkom Mayerjem je Židan storil točno to. Svojo politično željo je razširil celo za nazaj, vse do Ljudmile Novak. O možnosti koalicije, v kateri bi sodelovale tako leve kot desne stranke, je Židan rekel:
“V Cerarjevi koaliciji sem si želel NSi. Tudi zdaj si želim vlado z NSi. Če bo naša stranka dobila največ glasov, jih bomo povabili.”
S čim je kompatibilna socialna demokracija
V praksi to pomeni, da je projekt socialne demokracije v Sloveniji nekaj kompatibilnega z neoliberalnimi gospodarskimi pogledi recimo Rada Pezdirja in Janeza Šušteršiča, ki sta med drugimi pomagala pisati program NSi.
Ali natančneje: pri Židanovih ne računajo, da bi med programoma SD in NSi lahko prišlo do nepremostljivih težav pri njihovem sodelovanju v vladi.
Na ravni človekovih pravic in resorja za družino in delo in socialne zadeve, ki ga tradicionalno pokriva SD, Židan očitno ne vidi težav v programskih izhodiščih NSi, da je treba mlade s primernim izobraževanjem in svetovanjem pripravljati na zakon in družino. Ali da je zavračanje “enakopravnosti istospolnih življenjskih skupnostih z zakonsko zvezo med moškim in žensko pri pravici do posvojitve otrok” treba razumeti.
To si torej želi Židan in obžaluje, da tega ni mogel uresničiti že v dosedanji koaliciji s Cerarjem.
Morda bi se mu v tem primeru bila izpolnila tudi želja po pahorjanskih skupnih komemoracijah in obeležij na istih granitih, na katerih bi se vsegliharsko spominjali partizanskih in domobranskih žrtev.
Imenitna novica!
In kot da za SD že to ne bi bilo dovolj plemenito in hvalevredno, kaj naj šele potem porečemo na Židanovo spontano sodelovanje z Erjavcem?
Erjavčeva epska obljuba o tisoč evrih pokojnine — ki jo predsednik stranke upokojencev rad znova in znova preinterpretira — ekonomistično gledano še ni nič v primerjavi z Židanovo verzijo, da bo minimalna plača presegla 1.000€.
V taisti predvolilni oddaji Volitve: nov začetek na Planet TV je namreč rekel, da povedano velja za čas, ko ga ne bo več v politiki.
Imenitna novica, kajneda? Ob tem si lahko samo iskreno želimo, da res čim hitreje zapusti politiko!
Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen na avtorjevem blogu In media res v četrtek, 17. maja 2018, pod naslovom Ko njih več ne bo. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno s privoljenjem avtorja.