Prej bo konec EU kot Evrovizije
Gledanje Evrovizije sicer ni nekaj takšnega, s čimer bi se želel hvaliti. Tako kot ne z gledanjem zvezd, ki plešejo, in podobnega sranja. Ampak neglede na to me je k ukvarjanju s tem nesrečnim tekmovanjem, ki že 63 let “združuje” Evropo, spodbudil članek v The Economistu.
Revija citira študijo Alexandra Mantzarisa, Samuela Reina and Alexandra Hopkinsa z Univerze osrednje Floride (2017). Raziskovalci so ugotovili “nenavaden” vzorec pri glasovanju na evrovizijski popevki — in sicer, da se je v zadnjih 40 letih (po letu 1977) glasovanje za nastopajočega iz sosednje države ali države iz iste regije) povečalo kar za 10-krat.
Po domače rečeno, razbohotila se je “medsosedska pomoč” med državami iz iste regije.
Puščice označujejo število podeljenih točk med določenimi državami, ki statistično pomembno odstopa od točk, podeljenih naključno. Raziskava je bila objavljena v Žurnalu umetnih družb in socialnih simulacij.
“Medsosedska pomoč”
Zgornja slika kaže tisto, kar vidimo že s prostim očesom: da recimo Švedi najraje dajo največ točk Norvežanom — in obratno — in da si države nekdanje Jugoslavije in nekdanje Sovjetske zveze običajno podelijo največ točk med seboj.
Mene osebno sicer bolj kot naračajoči trend “medsosedske pomoči” čudi to, da se komu to zdi nenavadno.
Prvič, normalno je, da gledalci oz. poslušalci iz ene države preferirajo pesem iz sosednje države ali iz iste regije. Gre namreč za sorodno kulturo, podoben jezik in druge etnične podobnosti.
Če lahko glasujemo za predstavnika Armenije ali Makedonije, bomo pač raje dali glas Makedoncu, četudi nam pesem ni nujno najbolj všeč. Švedi bodo raje glasovali za druge Skandinavce, Britanci za Irce, Grki in Turki za Ciprčane in obratno in tako naprej.
Srednješolska matematika
In drugič, ključni razlog za eksplozijo “medsosedske pomoči” na Evroviziji po letu 1987 so predvsem dogodki v letih 1991–93. Takrat so namreč razpadle večnacionalne vzhodnoevropske države: Jugoslavija na 6 držav (oziroma 7, če štejemo pozneje še Kosovo), Sovjetska zveza na 15 držav, Češkoslovaška pa na dve.
Ali drugače rečeno, po obdobju 1991–93 se je število evropskih držav podvojilo s 23 na 44 (če niti ne upoštevamo žepnih državic kot Andore do Vatikana). Leta 1990 je na Evroviziji sodelovalo 22 držav, lani in letos pa 43.
In če se še spomnite srednješolske matematike, potem veste, da je pri 22 državah možnih 462 kombinacij, kako lahko države glasujejo za druge države — medtem ko je pri 43 državah takšnih kombinacij že 1.806 oz. 3,9-krat več.
Pri tem je treba upoštevati, da se je v tem vzorcu zaradi razpada večnacionalnih držav povečala pristranskost, saj je teh novih 23 držav (po 1991-93) med seboj bistveno manj neodvisnih (v statističnem pomenu) kot prejšnjih 22 držav (pred 1991).
Enako velja tudi, če upoštevate kvalifikacije za evrovizijski finale, v katerem nastopa samo 26 držav. Učinek večje pristranskosti vzorca je namreč deloval že v kvalifikacijah.
Neformalna interesna integracija
No, meni je v tej zgodbi najbolj zanimivo to, da bolj ko se je Evropa z razpadanjem “imperijev” etnično in formalno-statusno diverzificirala, bolj se je na Evroviziji kazal trend k sosedskim oziroma regionalnim koalicijam.
Ali drugače rečeno, trend formalne dezintegracije se vrača kot neformalna interesna integracije.
To je normalno. Države iz nekdanjih večnacionalnih držav druži skupna zgodovina, jezik, kultura, interesi. Samo vprašanje časa je, kdaj se bodo takšne neformalne koalicije med državami znotraj EU tudi formalizirale — recimo na “severnjake”, “zahodnjake”, “vzhodnjake” in “južnjake”.
Takrat bo seveda tudi konec EU.
Opomba: Tekst je bil objavljen v soboto, 12. maja 2018, na avtorjevi spletni strani Damijan blog pod naslovom Medsosedska pomoč na Evroviziji. Tekst na Fokuspokusu je editiran. Objavljeno v dogovoru z avtorjem.
