Moj sosed vegan in njegove sosede živali

V zadnjih tednih v medijih opažamo povečano zanimanje za hrano, zlasi povezano z živalmi in njihovimi pravicami. Kot da bi polemike okoli klanja in baterijske reje kokoši lahko rešile našo predvolilno vsebinsko praznino.

S tem ne bi bilo nič narobe, če ne bi šlo na račun industrije, ki se ukvarja s pripravo hrane. Čeprav hrani posvečamo veliko pozornosti in porabimo v zvezi z njo precej političnih in gospodarsko-kmetijskih besed, je je vedno manj domače.

Družbeni nadzor je vsekakor potreben. Še posebej, če konstruktivno skrbi, da se razmere v sektorju izboljšujejo. Nisem pa popolnoma prepričana, da je tako. Pogled za tančico, ki prekriva dušebrižniške besede o skrbi ozaveščenih posameznikov za uboge živali, prinaša zanimive ugotovitve.

Toda najprej priznanje. Soseda, ki je vegan, imam čisto rada. Fajn človek. Čeprav si je izbral svojo pot in nikogar ne sili, da mu sledimo, spoštuje drugače misleče.

Veganska ofenziva

So pa mnogi borci za pravice živali ljudje, katerih eksistenčni vir je daleč od realnega sektorja. Povečini gre za družboslovno izobražene mlajše odrasle. Torej za ljudi, ki jim ni treba  razumeti prvinskih zakonitosti življenja. Življenje dojemajo iracionalno, kot da je naše preživetje samoumevna in z rojstvom zagotovljena pravica. Če meniš, da ti jo kdo krši, jo greš pač iskat v Strasbourg.

Ti ljudje so praviloma tudi vegetarijanci ali še bolj ortodoksni vegani. Danes uveljavljenim načinom prehranjevanja se upirajo z zgledom paleolitskih praks — pa čeprav so takrat tudi jedli meso, če so le kaj ulovili.

Število vegetarijancev in veganov narašča. Pravzaprav prehajajo v ofenzivo, s katero želijo širiti svoja načela. Tudi gverilsko, če je treba. Nekdanja društva proti mučenju živali so dobila novejše različice v obliki zavodov, celo inštitutov. Nekatera med njimi dobivajo znatna sredstva od ministrstev ali iz evropskih virov. 

Spet druga po modelu finančne princese Dijane Đuđić dobivajo zajetna posojila, ki jih verjetno nikoli ne bodo vrnila. Ponavadi nimajo zaposlenih in so zaradi ohlapnejšega nadzora lahko ustanovljena kot davčni ščit. Kako goreča in pristna je njihova skrb za živali, še ne vemo. Mnoga društa so hudo nova ali imajo le nekaj let izkušenj.

Upajmo, da se tudi pri njih ne bo ponovil primer precej znane dušebrižniške fundacije, ki je v preteklosti skrbela že za mnoge cilje, na katere pa je čez leta, ko je finančni vir usahnil, nenadoma pozabila. Zamenjali so jih novi. Tisti s svežimi finančnimi viri.

Saj niste resni!

Tudi zadnji napadi na kurja jajca iz baterijske reje ali na mesojedce, dišijo po nečem podobnem. Zagovarjanje pravic živali je pravičniška tema, ki pri ljudeh uspešno vzbuja občutek krivde. Če za takšno dejavnost dobivaš še kakega desettisočaka na leto, je to lahko za aktivista ob avreoli ozaveščenosti precej privlačen posel.

Zgodba postaja nekoliko orwellovska, saj jo animalisti uporabljajo kot moto svoje prihodnje revolucije. Pravice živali, trdijo, da so nad pravicami ljudi. Zanikajo evolucijsko dejstvo, da je človek na tem planetu v neizprosnem boju zavojeval živalske vrste in si vzel pravico, da njihova življenja žrtvuje za svojo hrano.

Ali bi moral človek danes narediti korak nazaj? Začel spoštovati “pravice” zveri, glodalcev, mrčesa? In to nad svojimi? Bi se moral zanje celo žrtvovati?

Dajte no, saj nihče tega ne misli resno.

Čeprav so se današnji “civilizirani” mehanizmi določanja obsega pravic posameznih skupin razvili do neprepoznavnosti, vendarle stežka pričakujemo, da bi se večina želela vrniti v čase pomanjkanja. Prav pomanjkanje ima lahko izvor v odrekanju koristim, ki jih imamo od reje živali. One so namreč tiste, ki travnati svet Slovenije namesto nas pretvarjajo v prepotrebno hranilo.

Sladkor iz premoga

S povzdigovanjem pravic živali nad pravice ljudi in zavračanjem novosti, ki jih prinaša razvoj, ne bomo nahranili hitro rastočega svetovnega prebivalstva. Bodo izbrane etnične/elitne skupnosti hotele ohraniti svoje primerjalne prednosti zase? Bodo zanje zahtevale ceno, ki je mnogi ne bomo mogli plačati? Se ne začne prav tu vprašanje, čigave pravice imajo prednost?

Trenutni položaj, ko nam izobilje zastira pogled na možne zaplete, nas v naši naivnosti uspava. Ko bo nirvane enkrat konec, pa bo vprašanje hierarhije pravic v trenutku urejeno. Gverilski zavodi si bodo morali poiskati nove teme.

Vsekakor bomo v prihodnosti morali sprejeti nove izzive. Vključno s tistimi, ki jih prinašata genetska manipulacija in gojeno meso. Pomanjkanje hrane zna okrepiti toleranco do vsega, kar je pri tako pridelani hrani spornega.

Ker navsezadnje, že med 2. svetovno vojno so poznali sladkor iz premoga.

Opomba: Avtorica objavlja tekste s Fokuspokusa ob ponedeljkih na svojem blogu Kaka — Kako komuniciramo?.