27. aprila se uprite, 1. maja obupajte

1.5.2018 / 06:10 Komentiraj
Država, ki slaví uporništvo, bo taiste državljane, če bodo nekega dne resno vzeli to, kar jim razlaga, pretepla kot pse.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Letos žal nisem mogel gledati v živo proslave ob dnevu upora proti okupatorju, ker sem bil ravno na predvečer povabljen na rojstni dan. Čeprav seveda ni tako napeto, je gledati posnetek državne proslave sicer podobno brez veze kot gledati posnetek športnega dogodka.

Letošnjo proslavo v Kočevju sem med čik pavzo pred restavracijo gledal samo nekaj minut na telefonu — ravno je nakladal Cerar —, potem pa šele čez dva dni za nazaj na televiziji.

O kulturnem programu nič slabega. Bil je spodoben in korekten kot zadnja leta vedno. Izoblikoval in uveljavil se je državotvoren žanr, ki se mu zna prilagoditi vsak obrtno dober režiser, naročniki pa so tako ali tako z vsem zadovoljni.

Imam pa nekaj pripomb na koncept proslave. Na to idejo state-sponsored uporništva. Resno: proti komu ali čému se naj današnji uporni človek sploh upre? Proti državi, ki ga k temu nagovarja?

Uprising: Zdaj dvignimo čaše!

No, slavljenec je bil Anglež, ki je na zabavo in pojedino povabil tudi svojo sestro in brata. S tem drugim sem se pozneje zapletel v pogovor in mu med drugim poskusil dopovedati, kaj v Sloveniji proslavljamo pod tem v angleščini še bolj čudnim opisom Uprising Against The Occupator Day.

Med dvema hodoma in v hrupu, ki ga zna povzročati 30 prešerno razpoloženih ljudi, sem mu poenostavljeno, a ne črno-belo razlagal, odkod praznik izvira, kdo si ga je izmislil, kdo je bil sploh pobudnik upora in zakaj dandanes praznik mnogi bojkotirajo.

Mož je sicer zbrano sledil mojemu izvajanju in postavljal umestna podvprašanja, vendar sem se bal, da ga bom zamoril s temi našimi posebnostmi. In ko sem ravno razmišljal, ali vem dovolj o tem in ali bi on kot četudi izobražen tujec štekal podrobnosti Dolomitske izjave, smo hvala bogu začeli spet nazdravljati, pozneje pa sva na to pozabila.

Za državno rabo je to super

Nimam nič proti, da v Sloveniji proslavljamo dan Osvobodilne fronte, kot se je ta praznik nekoč lepo imenoval. Sestanek zavednih v Vidmarjevi vili zagotovo ni bil edina iskra, ki je zanetila upor proti okupatorju, je pa glede na poznejši razvoj dogodkov obveljal kot bistvena.

Kot je briljantno napisal Jože P. Damijan v predvčerajšnjem tekstu: ni nepomembno, kaj se je v resnici zgodilo in kako je bilo, vendar danes nima smisla vrtati po starih ranah. Te rane bi bile že bile že zdavnaj zaceljene, če desničarski politični padarji ne bi po njih vrtali.

Državotvorna zavest ne obstaja brez simbolnega ali — če že hočete, desničarji! — magari uzurpatorskega shematiziranja zgodovine. Ustanovitev OF naj kar ostane tisti ključni moment, ki je ta narod dvignil k uporu in ga 50 let pozneje pripeljal do osamosvojitve. Za državno rabo je to super.

Kaj je upanje? Nam poskušajo vcepiti navadni optimizem, ki včasih prešine celo najbolj zakrknjenega pesimista? Ali pa gre za zaukazano naivnost tistih, ki so šli že več kot dvakrat na led? Ali nam država z apeliranjem na upanje poskušajo povedati, da nikar še ne obupujmo? Da jim naj vsaj še mandat ali dva zaupamo, da bodo končno res nekaj koristnega storili?

Propagiranje uporništva

A to ni danes téma prvomajske kolumne. V bistvu gre za sedemindvajsetoaprilsko z zamudo.

Tematizacija upora oz. uporništva kot posebne in pomembne, nemara celo bistvene človekove vrline je stvar vsakega posameznika ali v najboljšem primeru civilne družbe. Država kot sistem in kot z nekaj truda in sreče tudi dobro podmazano kolesje nima s tem prav nič opraviti.

Zakaj skratka slovenski državni protokol propagira uporništvo? Ali si morda želijo novih ljudskih vstaj?

Upor in upanje, ki sta bila tema letošnje proslave, je stališča države in kot stališče države perverzija. Uprimo se … — komu? Njim? Cerarjevi vladi v odstopu? Ali njeni naslednici? Ali nasplošno državi? In kako se naj upremo? Tako, da ne gremo na volitve? Ali tako, da besno volimo za kogarkoli že? Da ob praznikih ne izobesimo zastave? Se naj upremo s transparenti v rokah na Gregorčičevi ali Kongresnem trgu? Naj v parlament zalučamo še kakšno granitno kocko?

Čému bi se sploh uprli? Čakalnim vrstam ali slabi banki? Pomanjkanju sredstev za kulturo, šolstvo, znanstvene raziskave in razvoj? Odlašanju z Drugim tirom, gradnjo Drame, novim Nukom?

Pretepli nas bodo kot pse

Država, ki propagira upor, me spominja na proizvajalca česarkoli — od modnih izdelkov in parfumov pa do mobilnih telefonov in avtomobilov, ki nas meče na finto drugačnosti, unikatnosti, ekskluzivnosti, individualizma in ja, zlasti rebel-rebel uporništva in i’m so mean and bad and ugly pod krinko prijaznosti in predvsem sprijaznjenosti s tržnimi mehanizmi perfidnega potrošništva.

Država, ki na svojih državnih proslavah slaví upor kot državljansko vrlino, je država, ki bo taiste državljane, ko bodo nekega dne resno vzeli to, kar jim razlaga, pretepla kot pse.

In kakšna je tu vloga upanja? Nam poskušajo vcepiti tisti navadni optimizem, ki včasih prešine celo najbolj zakrknjenega pesimista? Ali pa gre za zaukazano naivnost tistih, ki so šli že več kot dvakrat na led? Ali nam država oz. politiki z apeliranjem na upanje poskušajo povedati, da nikar še ne obupajmo? Da jim naj vsaj še mandat ali dva zaupamo, da bodo končno res nekaj koristnega storili?

Morda pa nas odhajajoča vlada samo šunta proti tistim, ki bodo prišli za njo.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE