Krščanski demokrati ponočujejo z mediji. Kdo ima kaj/več od tega?

“Prijetno druženje”, “dobra zabava” in “ples” so tri stvari, s katerimi Nova Slovenija zdaj že tradicionalno vabi na tako imenovano Medijsko noč politike in novinarje.

Prireditev je ponavadi na sedežu stranke, včasih tudi v kakšnem pomožnem prostoru ali lokalu. Vabilu se z veseljem odzovejo povabljenci, ki ne pomislijo, da so nasedli sicer dobro organiziranemu političnemu marketingu in odnosom z javnostmi v režiji krščanskih demokratov.

Za šalo: čez dober mesec bodo volitve, na katerih bo kandidiralo okrog 20 strank. Če vse pohitijo, lahko vsaka realizira svoje ambicije po druženju z novinarji in uredniki.

Evidentno je, da so dobri odnosi z mediji na vrhu strankarskih agend — no, če odštejemo Janeza Janšo, ki se je temu odpovedal z interpeliranjem novinarskih prostitutk in si začel sprva podrejati, pozneje pa še ustanavljati svoje medije.

Človeku je pač prekipelo. Če medijsko zrcalo pove o njem kaj grdega, se ga splača razbiti in postaviti svojega.

Noč ima svojo moč

Res je. S pomočjo medijev nastajajo, se ohranjajo, propadajo in dobivajo podporo javnosti in eventualno zmagujejo na volitvah politične ideje in končno stranke same.

Ni dvoma, politiki sanjajo o novinarjih. A pričakovali bi, da ne tako kot najstniki svoje idole, temveč da ob tem občasno doživljajo nočne more.

O formalnem in neformalnem izkazovanju ljubezni politikov in njihovi želji po približevanju novinarjem sem že pisal v zapisih Cerarjeva torta za nacionalko in pred tem Novinarji na delovnih zajtrkih s politiki.

Če še nekako razumemo, da stranke organizirajo pogovore s političnimi voditelji in okrogle mize, pa je seveda vprašljivo, kaj se skriva za “neformalnim druženjem in zabavo s predstavniki Nove Slovenije”?

Stranka — in to katerakoli, ne samo NSi — bo vedno našla dober in prepričljiv odgovor: novinarjem želijo prikazati svojo človeško plat, se z njimi poveseliti, pojasniti kakšno malenkost iz njihovih poročanj, si pridobiti njihovo naklonjenost.

Rok Hodej, svetovalec za odnose z javnostmi v kabinetu predsednika vlade v odstopu, je na Facebooku objavil pomenljivo fotografijo. Na njej vidimo skupino razpoloženih politikov ter njihovih sodelavcev in novinarjev, tudi z RTV Slovenija — v sproščenem razpoloženjskem stanju, ki si ga želi vsak politik.

Posnetkov s plesa, ki je sledil in jih je objavila nastopajoča glasbena skupina, nisem zasledil.

Konjak, cigara in človek, ne jezi se

Predstavniki medijev raje obiskujejo takšne dogodke in ne tistih, ki so strokovno povezani z medijskimi temami. In na letošnji Medijski noči niti politična sfera ni več bila to, kar bi morala biti: tema pogovora s politiki je bila maksimalno prazna, definirana z naslovom S politiki o vsem, razen o politiki. Tema, ki bi jo bilo treba v bistvu prepovedati.

Kako grotesken politainment dobimo, če se s politiki pogovarjamo o vsem drugem, je lepo ilustrirala STA v svojem povzetku:

“Tonina najbolj sprosti igranje hokeja ali druženje s starejšo hčerko ob igri človek, ne jezi se. Velika ljubezen poslanca Nemca ostaja nogomet, a delovne misli odganja tudi s košnjo trave ali na sprehodu z zlatim prinašalcem. V družbi družinskega kosmatinca in prijateljev uživa tudi Zidanšek …”

“Pogovor je razkril, da so politiki tudi zelo sladkosnedi. Nemec obožuje čokolado, Cerar, ki zaradi dolgih delavnikov večerja zelo pozno, pa se ne more upreti tortam. Zidanšek si na domači terasi ob dobrem konjaku občasno privošči tudi cigaro.”

Resno mišljena zabava

Kakšni so učinki Medijske noči na tisto, kar nas potem najbolj zanima? Na vsebino in artikulacijo medijskih novic?

Uredniki in novinarji bodo seveda dejali, da zaradi dobrega žura. Da se to dogaja ravno na sedežu Nove Slovenije, ki zadnje čase “misli resno”, to očitno ni prav nič bolj nepristranski. Na resno profesionalno delo novinarjev kozarček rujnega v družbi Mateja Tonina nima nobenega vpliva.

Ne, tokrat res ne moremo kriviti stranke za novinarsko naivnost. Sodniki govorijo o videzu nepristranskosti in so se pripravljeni — če tega ne morejo doseči — celo izločiti iz postopka. V domačih medijih pa smo še svetlobna leta daleč sploh od tega, da bi razmišljali o nepristranskosti in objektivnosti. Kaj šele, da bi ju realizirali.

Ne vem, kaj odtehta pogled na Lojzeta Peterleta, ki se trudi z neko čudno kitaro — ampak videza nepristranskosti zagotovo ne bo pričaral.

Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen na avtorjevem blogu In media res v soboto, 28. aprila 2018, pod naslovom Ko se politiki in novinarji skupaj zabavajo: Medijska noč, ki ima svojo moč. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno s privoljenjem avtorja.