Kako sta me zaznamovali Cerkev in ta klinčeva komunistična revolucija

29.4.2018 / 06:10 Komentiraj
Izpoved človeka, ki ga spor med partizani in domobranci zanima približno toliko, kot če je pri treh letih še sesal dudo.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Spomladanski praznični čas je spet zanetil prastari ideološki spor med tako imenovanimi “kolaboranti”, branilci predvojnega režima, in “komunističnimi uporniki”. Spor o tem, ali je “dan upora proti okupatorju” sploh legitimno praznovati v spomin upora, saj da je po mnenju prvih šlo v resnici za komunistični prevrat. In tako naprej.

Moram priznati, da me te teme zanimajo manj kot vprašanje, ali sem pri treh letih še sesal dudo ali ne. Glede teh ideoloških vprašanj mi je popolnoma vseeno.

Neglede na to je sama srž problema pomembna. Zato morda nekaj o slednjem na koncu.

Pred tem pa hočem povedati, da mi je za komuniste in domobrance oz. za rdeče in črne prav malo mar. S temi zadevami sem razčistil že zelo zgodaj v osnovni šoli.

Odraščanje v “črni” družini

Mojo mladost je nehote zaznamovala prav ta klinčeva komunistična revolucija in kasnejši komunistični režim.

Odraščal sem v veliki, navzven zelo “črni” družini. Mojemu dedku in babici je agrarna reforma pobrala večino zemlje. Ko sem bil majhen, sem poslušal, kako so v letih po vojni prihajali komunistični biriči in plenili svinje in krave in pridelek in kako so morali vse skrivati, da jim niso še več pobrali.

Kalvarija se je nadaljevala, ker sta se dva najstarejša sinova odločila, da bosta za duhovnika. Preostalih deset otrok so zato v šoli še bolj šikanirali. Pri nas doma ob večerih nikoli nismo govorili na glas, ampak smo ves čas pogledovali k oknom in prisluškovali, ali se okrog hiše plazijo špiclji.

Komunizem in socializem pri nas doma nista bila priljubljena. Ko sem v 1. razredu osnovne šole po sprejemu med pionirčke ves ponosen prišel domov z rdečo rutico in modro titovko, me je stric grdo pogledal in rekel, da me v tem noče več videti. In res se mi je ta oprava zagabila.

Bud Spencer & Terence Hill

Do mojega 6. razreda, preden je mama zgradila lastno hišo, smo živeli pri dedku. Lahko vam zagotovim, da nismo gledali niti enega partizanskega filma. Poznal sem vse filme o Vinetuju in tiste z Budom Spencerjem in Terrenceom Hillom. Toda če mi je kdo omenil Bitko na Neretvi, Sutjesko, Valter brani Sarajevo ali kaj podobnega, sem samo debelo gledal. Še do danes tega nisem gledal.

Ko je umrl Tito, sem naslednji dan prišel v šolo in se čudil, zakaj nekatere sošolke nosijo črni žalni trak. Morda na avstrijski televiziji, ki smo jo običajno gledali, niso poročali o tem. Ali pa se nikomur ni zdelo vredno, da bi to omenil. Kaj pa vem.

Tako se mi v srednji šoli ni bilo težko prilepiti na kritični trend, ki ga je takrat vodila Mladina. V šoli sem pisal družbenokritične spise. Po enem od takih — proti načrtovani vojaški paradi leta 1984 — je profesorica slovenščine naslednjič prišla v razred in me vprašala: “Jože, naju bodo zaradi tega zaprli?“

Sv. Frančišek

Toda ta antikomunistični refleks, ki mi je bil položen tako rekoč v zibelko, me ni odnesel na drugo stran. Ni me odnesel v naročje Cerkve. Kakšno leto ali dve na začetku osnovne šole sem sicer bil ministrant, stric — ki je bil frančiškan — pa me je vsako poletje zvabil na duhovne vaje. To se mi je zdelo kul, ker je bila dobra družba.

Toda prav te duhovne vaje so bile usodne za moj odnos do Cerkve. V 4. razredu osnovne šole so nam pokazali film o Frančišku Asiškem Brat Sonce, sestra Luna. Zelo me je prevzel. Zgodba o Frančiškovem uporu proti srednjeveški cerkveni dogmatiki in razkoraku med materialnim statusom pridigajočih in množicah ponižnih vernikov me je presunila.

Še vedno imam pred očmi prizor, ko gre Frančišek, upornik znotraj sistema, ki kritizira pohlep po bogastvu cerkvene oligarhije in se zavzema za duhovnost in nematerialnost, na sprejem v Vatikan. Bos in razcapan vstopi v bleščečo dvorano, polno zlatih ornamentov. Kardinali v dragih opravah ga gledajo z izrazom v očeh, kot bogati prezirljivo gledajo reveža.

Ta drastična podoba razlike v konceptih obeh cerkvenih struj me je odvrnila od Cerkve. Frančiškani, kamor sem hodil na duhovne vaje, seveda niso bili nič krivi, saj sami poskušajo živeti čim bolj po Frančiškovem zgledu. “Krivi” so le toliko, da so mi pomagali odpreti oči.

Takrat sem sklenil, da se bom vrnil k Cerkvi, ko bo vatikanska oblast prodala vso to zlatnino in umetnine ter dvorce in denar namenila za lačne v Afriki.

Šprical verouk

To se seveda ni zgodilo in tako sem ostal distanciran od Cerkve. Začel sem špricati verouk. Samo mami na ljubo sem se podvrgel zakramentu birme. Spomnim se, da je bilo kar precej težav glede tega. Najbrž je na koncu prevagal “pedigre” naše družine. In prvič sem se cerkveno poročil, ker se je to pač spodobilo zaradi družine. Poročila sta naju oba strica duhovnika.

Ko smo krstili najstarejšega sina, sem se na prvem sestanku zadebatiral z lokalnim župnikom, ker sem “narobe” odgovoril na vprašanje, zakaj krstimo otroka: zaradi tradicije ali zaradi vere. Debata je zašla globoko v Sveto pismo, vendar z župnikom nisva ujela skupne frekvence. Krst smo prestavili za nedoločen čas. Čez nekaj mesecev so župnika zamenjali, novi župnik pa ni več kompliciral in tako je najstarejši sin prišel do krsta — do verouka, obhajila ali birme pa nikoli. Ker ni želel, mi pa ga nismo silili.

Nič osebnega nimam proti Cerkvi ali njenim duhovnim pastirjem. Nasprotno. Vendar čakam, da se Cerkev odpove premoženju in ga razdeli med revne. Sedanji papež Frančišek je sicer še najbližje temu, vendar se za mojega življenja moja interna zahteva do Cerkve ne bo uresničila.

Kdaj sem opravil z “rdečimi” in “črnimi”

V glavnem sem na konceptualni ravni z “rdečimi” in “črnimi” opravil že zelo zgodaj v osnovni šoli. Ne spadam v noben ideološki tabor in tudi jasno kažem svoj odpor. Najbrž me tudi zato nikoli ne vabijo nikamor (v kakšne skrivnostne združbe za posvečene). Nimam stricev, nimam privilegijev. Nihče mi ne ponuja nadzornih ali drugih pozicij. Niti ko je na oblasti bolj rdeča ali bolj črna linija. Za obe sem kužen. Ker sem neideološki. In vsi se imamo zaradi tega zelo fino. Nihče od nikogar nič ne pričakuje. 

Tudi zato nisem imel sam pri sebi nobenih težav, ko sta na drugi poroki bili obe najini priči bolj leve usmeritve in ko je po zaključeni civilni ceremoniji pod stolpičem viškega ribiškega muzeja Klaudijo na harmoniko nažigal Bilečanko (na zadovoljstvo starih ribičev na klopcah ob cesti). V bistvu še opazil nisem te “leve ideološke komponente”.

Ko zdaj gledam in poslušam razprave, ki jih obujajo v tem letnem času, jih ne razumem. Ne štekam, kaj koga moti. Kako se lahko o tem sploh prerekajo. Komu mar?! Koga briga, kateri so začeli in ali so se drugi uprli terorju prvih in tako naprej?!

Nisem več prepričan

Na vsebinski ravni in v resnici to morda niti ni nepomembno. V srednji šoli sem dvomil v zveličavnost partizanske zmage nad okupatorji in zagovarjal stališče, da bi bilo bolje, če bi v vojni zmagali Nemci. Tako kot je koroškim Slovencem bolje, ker so se na plebiscitu odločili, da ostanejo v Avstriji.

Danes nisem več stoprocentno prepričan. Nisem prepričan, da je vseeno, zaradi katerih razlogov so se mladi slovenski fantje in njihove družine pred izbruhom 2. svetovne vojne in takoj za njem priključili “belim” ali “rdečim”. Nisem več prepričan, da je vseeno, kdo je zmagal v 2. svetovni vojni ali da bi morali zmagati Nemci. Nisem več tako prepričan, da bi nam res šlo bolje, če bi govorili nemško namesto slovensko.

Nauk razvojne ekonomike

Razvojna ekonomika nas uči, sta nacionalna suverenost in institucionalni sistem pomembni za uspešen razvoj. Če to ne bi držalo, bi bile kolonialne države enako uspešne kot njihove (nekdanje) zavojevalke. Severna Koreja bi bila enako uspešna kot Južna Koreja. Imeti suverenost pri odločanju o ključnih razvojnih politikah ni nepomembno. Tako kot ni nepomembno, kateri institucionalni sistem si država izbere kot podstat.

Legendarni Hans Rosling je lepo in plastično razložil — tudi za ljudi, ki ne razumejo te konceptualne in terminološke navlake —, zakaj je nacionalna suverenost dobra za razvoj in zakaj ob izbiri “napačnega” ali “pravega” institucionalnega sistema lahko dá zelo različne rezultate. Tudi kolonialna zgodovina ni nujno slaba, če je bil kolonialist prosvetljen vladar. Stvari niso črno-bele.


OpombaTekst je bil objavljen v soboto, 28. aprila 2018, na avtorjevi spletni strani Damijan blog pod naslovom Moj dan upora. Tekst na Fokuspokusu je editiran. Objavljeno v dogovoru z avtorjem.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE