Skoraj mrtev moški: Ni zdrav, če ni bolan

Nič na svetu me ne zabava tako zelo kot rahlo prehlajen moški.

Ena roka mu binglja s postelje kot utopljencu iz poceni ameriške serije. Včasih ga imam na sumu, da ima pripravljen kartonček z imenom in priimkom, ki si ga bo ob temperaturi 37,4° obesil okrog palca na nogi in se poslovil od krutega sveta.

Najprej se oboroži s škatlami robčkov. Če bo že končal kot v poceni ameriški seriji, bo tudi tja prilezel, kot se za filmskega zvezdnika spodobi. Vedno ima na zalogi tiste lepe škatle, iz katerih vleče mehke robce, se v njih predano usekne, jih z gnusom malo pomečka v roki … — in spusti na tla. Ker jih nima moči zatlačiti v žep.

Mene, ki sem odraščala ob WC papirju v lističih in polnim rokavom na pol trdih Palominih robčkov, to blazno razbesni.

Vsake toliko se postavi na noge in gre mimo kapelice iz posmrkanih robčkov pogledat v kopalnico, če mu je na obraz že legla mrtvaška bledica.

Radenska (slatina)

Takrat se tudi z žalostjo poslovi od svoje zveste spremljevalke, ledeno mrzle radenske. Slatine, kot bi sam rekel. Pri njih doma izvira tako rekoč na dvorišču in so si z njo umivali noge. Slatina je njemu kot otroku cotka. Ne more živeti, če je nima pri roki.

Saj se ne pritožujem, ker je z janževcem super. Me pa razkuri, ko po vogalih stanovanja pobiram skoraj prazne steklenice. V hladilniku pa nobene. Pa vi pijte topel špricer, prosim vas.

Nasploh je sranje, če gospod zboli na potovanju. Poleg herpesa, vnetega grla in rdečega nosu na tuk-tuk naložimo še pošteno porcijo pritoževanja in jamranja.

Potem začne divje brskati po moji popotniški torbici z zdravili. Pred potovanjem niti pomisli ne, da bo kdaj potreboval antibiotik širokega spektra (moj mehur), obliže (žulji od novih havajank), oglje (ko zmanjka domačega šnopsa, je driska za vogalom), antihistaminikov (na peščenih plažah ponavadi ni borovcev, je pa veliko komarjev, peščenih uši in letečih ščurkov), vazelina (pustimo detajle), lekadolov, nalgesinov, indijskih arcnij proti mačku, ki zagotovo ne delujejo, in GeloRevoice pastil za grlo in žrelo.

Predvsem te zadnje so mati vseh modrosti.

Kot jeti na Himalaji

Pridejo prav po norih nočeh v Bangkoku in nočnemu prepevanju z bandom v prvem nadstropju bara na Khao San Roadu. Po dolgih vožnjah z avtobusi, s katerih proti jutru visijo ledene sveče. Ledenu mrzlih vedrih domačega ruma z red bullom, ki skurijo še poslednjo celico razuma.

No, takrat on začne odpirati kozmetično torbico z zdravili.

Jaz imam navado, da vse škatle z zdravili odprem, palete s tabletami ovijem z navodili za uporabo in potem tesno povijem s selotejpom. Tako prihranim nekaj prostora, pa še zaščitim jih, da se slučajno ne bi prebodle in tako šle vnemar zlata vredne tabletke, od katerih je odvisen njegov obstoj. In moj dopust.

Nazadnje je bil na robu smrti na smučanju. Planil je na lekadole in GeloRevoice. Dva dni je bil bolj kumrne volje, tretji dan pa že kot jeti v Himalaji. Strašno je bil ponosen, da je takoj začel vojno proti gotovi smrti in rekordno hitro dobil bitko z virusi.

Dokler nisem zbolela jaz in poiskala svojo zalogo antibiotikov. In ugotovila, da jih pol manjka.

Model je namesto lekodolov pojedel moje antibiotike. Ni čudno, da je bil takoj zdrav.

Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen v četrtek, 26. aprila 2018 na avtoričini spletni strani Moj B®log pod naslovom Skoraj mrtev moški. Tekst na Fokuspokusu je editiran. Objavljeno v dogovoru z avtorico.