Bitka znanstvenikov, raziskovalcev za več denarja je že vnaprej izgubljena

V četrtek je bil spet protestni shod zoper način financiranja znanosti in raziskovalne dejavnosti. Sama sem vedno na strani slovenskih raziskovalcev. In znanstvenikov. Pa ne zato, ker sem sama znanstvenica. Ampak iz dveh drugih razlogov.

Prvič zato, ker sem lahko na več kot enem primeru od blizu opazovala, kaj pri nas pomeni biti raziskovalec in kaj pomeni živeti od raziskovalnega dela.

Drugič pa zato, ker razumem, kakšno strateško vlogo imata znanost in raziskovalna dejavnost za vsako državo, ki razume svojo sedanjost in prihodnost. 

Jasno, Slovenija ne spada med te države.

Skratka, protestni shod je požel moje globoko odobravanje. A je žal pokazal, da si slovenski znanstveniki in raziskovalci s svojimi protesti ne bodo izborili ničesar. 

To je po eni strani dokazala vlada. Ki sploh ni reagirala. Po drugi pa so to dokazali znanstveniki in raziskovalci sami. Na vsakem shodu se jih zbere manj. To je najava poraza.

Navidez nelogično

In nenazadnje, najava poraza je bilo tudi geslo, pod katerim je protestni shod potekal. In ki se je glasilo: “Zakaj ne znanost?”

Samo geslo oz. vprašanje, ki ga vsebuje, se zdi navidez smiselno: če ima slovenska država rekordno gospodarsko rast in čudovite ekonomske kazalce, s katerimi nam stalno perejo možgane, potem res ni jasno, zakaj nič od vsega tega ne dobita slovenska znanost in raziskovalna dejavnost.

Zakaj je Slovenija po sredstvih za znanost na repu evropskih držav? Navidez ni logično, da je tako. Toda odsotnost logike za nefinanciranje znanosti in raziskovalne dejavnosti je točno to. Samo videz. Za tem, da država tudi zdaj, ko ji domnevno gre dobro, sistemsko ne financira znanosti in raziskovalne dejavnosti, se namreč skriva trdna logika. Ki jo je mogoče osvetliti iz več zornih kotov.

Poznate koga, ki mu gre bolje?

Prva razlaga je odgovor na vprašanje, komu v Sloveniji pa sploh gre bolje, odkar imamo čudovite ekonomske kazalce? Poznate koga? Jaz ne. Iz mojega zornega kota gredo vsi ti čudoviti ekonomski učinki neznano kam. Vsekakor ne k Slovencem. Kar je logično. Gredo namreč v žepe lastnikov. In kapitalskih centrov. Kar v praksi pomeni: proč od običajnih Slovencev. Ven iz države.

Zatorej: če praktično nihče v Sloveniji ne profitira od ekonomske rasti, zakaj bi pa več dobili znanost in raziskovalna dejavnost?

To je cinična logika lastnikov in države. Ki ob zahtevah, naj bo še tako majhen del z ekonomsko rastjo zasluženega denarja preusmerjen k navadnim slovenskim državljanom, takoj začnejo strašiti z ekonomskim zlomom. To kar naprej ponavlja slovenska finančna ministrica.

Zato je vprašanje, ki so ga zastavili protestniki, “zakaj ne znanost?”, napačno vprašanje. Očitno ne razumejo, kako kapitalizem — še posebej slovenski — funkcionira. Kapitalizem ne funkcionira v dobrobit vseh. Ampak v dobrobit kapitalskih elit. Kamor znanstveniki in raziskovalci ne sodijo.

Argument? Napaka!

Seveda je mogoče dodati — kar so naredili znanstveniki in raziskovalci —, da vse razvite evropske države dajejo za znanost in raziskovalno dejavnost več kot Slovenija. To je res. Je pa napaka misliti, da je to argument, da bi za znanost in raziskovalno dejavnost dajala več tudi Slovenija.

Napaka zato, ker Slovenija ne sodi v krog razvitih evropskih držav, ki tvorijo kapitalski center. Slovenija je v Evropi periferija. Kolonija. Natančneje, neoneokolonija. Zato mora plačevati izobraževanje znanstvenikov in raziskovalcev, ti pa se nato izseljujejo v kapitalske centre. In tam s svojim znanjem, za katere države, v katere se izselijo, niso plačale niti evra, višajo BDP, druge finančne kazalce in proračun že tako bogatih držav.

Tovrstno izčrpavanje kolonij je eden od ključnih kazalcev tega, da je država kolonija. In Slovenija je kolonija.

Ker to ni v interesu kapitalskih centrov

Zato je odgovor na vprašanje, “zakaj ne znanost?”, jasen. Če bi Slovenija namenjala več denarja znanosti in raziskovalni dejavnosti, bi jo manj znanstvenikov zapustilo. Več bi jih s svojim znanjem in delom izboljševalo ekonomski položaj Slovenije. S tem bi se Slovenija izvijala iz svojega položaja neoneokolonije.

Kar pa seveda ni v interesu kapitalskih centrov. Da bi Slovenija pridno izvrševala naloge, ki ji jih nalagajo kapitalski centri — kar v glavnem počne —, torej ne sme vlagati v znanost in raziskovalno dejavnost. In tudi ne vlaga.

Da te logike ne razumejo naravoslovci, je še nekako razumljivo. Da je ne razumejo družboslovci in humanisti — nekateri, ki v Sloveniji veljajo za elitne, so na shodu bili —, pa je problem.

Kajti s tem, da so vladi zastavili nesmiselno vprašanje, so ne samo pokazali, da ne razumejo, kako potekajo družbeni procesi v Sloveniji. S samodeklarirano pozicijo nevednosti so kapitalu in državi tudi dali vedeti, da so znanstveniki in raziskovalci neresen sogovornik. Ki ne zna niti pravega vprašanja postaviti. Kaj šele nanj odgovoriti. Dali so jim vedeti — kapitalu in državi —, da ni razloga, da bi se jih morali bati.

Kar pa pomeni, da je njihova bitka za več denarja že vnaprej izgubljena.