Gesamtkunstwerk Hitlerju za rojstni dan: “Slovenci so najboljši Nemci!”

Téma nacizma ni tuja teatru, nismo pa še videli na odru personifikacije nacizma samega kot alegorično abstrahirane ideologije. In točno to je predstava Odilo. Zatemnitev. Oratorij. Dragana Živadinova in Petra Mlakarja.

Fascinantna predstava!

Repertoarni podvig Slovenskega mladinskega gledališča v koprodukciji s Kinom Šiška je totalitaren, že kar totalitariziran, na čisto, golo zlo zreduciran, umetniško brezkompromisen Gesamtkunstwerk o Odilu Globočniku (1904–45).

Po činu, fanatizmu, dometu in učinkovitosti verjetno najstrašnejši slovenski vojni zločinec je prikazan kot individualno in kolektivno utelešenje nacizma. Odilo je čisti nacizem. Sam, s Himmlerjem in z domobranci in s tako rekoč antičnim zborom. Nacizem kot protagonist. Brez antagonista. Sámo in samó zlo. Live evil.

Nürnberški fashion week

Med predstavo sem prosto po Hannah Arendt razmišljal o abstraktnosti, eteričnosti, estetiziranosti zla.

Poln oder rdeče-belo-črnih kegljiščnih konstrukcij in oštevilčenih tablic z imeni koncentracijskih taborišč. V ozadju nad nekakšno prižnico orjaški orel. Poln oder usklajenih, koreografiranih, vehementno, skoraj pantomimično gestikulirajočih uniformirancev v sterilno belih rokavicah in dizajnerskih, (današnjega) Huga Bossa vrednih rdeče-črnih in sivih uniformah in visokih škornjih. (Za moj okus je zmagala domobranska kamuflažna črno-bela.)

Vsi skupaj in vsak posebej zgledajo tako perfektno, kot da so se upicanili za sojenje na nürnberškem fashion weeku.

Toda nikjer nobene svastike, seveda. Dominantni simbol, emblem na nadlahtnih trakovih in na hrbtih in zastavah je globus — “Globus” je namreč RF-SS Heinrich Himmler ljubkovalno klical svojega komaj uslišanega pribotschniga.

Pa vendar totalna in popolna naci ikonografija.

(Ro)bot zla

Da ne bo pomote: Odilo je deklarativno antinacistična predstava. Seveda brez velikih besed.

Živadinovov in Mlakarjev cilj je — citiram — ”izbris njegovega imena”. Nastopajoči v predstavi to tudi jasno in glasno povejo, nenazadnje pa se na koncu niti ne pridejo poklonit na oder.

Odtod tudi mučen in mlačen aplavz publike. Ker komu pa naj ploskamo, če nikogar ni na odru? Živadinovu, ki si je sposodil biografske elemente monstruma, ker mu je kot stiliziran (ro)bot zla pasal v kontekst gledališke poetike? Petru Mlakarju, ker je v “drami” navrgel najbrž najbolj smešen in strašen stavek po kakšni od tirad iz Cankarjevih Hlapcev: “Slovenci smo najboljši Nemci!”?

Res, bilo bi sumljivo, če bi preveč navdušeno ploskali predstavi, ki zločinca, odgovornega za likvidacijo varšavskega in bialystoškega geta, deportacije poljskih Judov v tako imenovani lublinski rezervat in morda celo za avtorstvo avtomatizacije holokavsta z zaplinjanjem, ne obsoja direktno, temveč ga abstrahira kot stilizirano maskoto.

Provokacija, ki iritira

Pa še nekaj podrobnosti, ne nujno povezanih s predstavo.

Da je petkova premiera padla ravno na Hitlerjev rojstni dan — in dan pred rojstnim dnevom naslovnega “junaka” —, je morda naključje, morda pa tudi ne. Kakorkoli že, provokacija se jim je posrečila, tudi če ni bila namerna.

Provokacija je tudi dejstvo, da je Odilo nastal v produkciji kulturne ustanove, ki po besedah vodilnega domačega desničarja v nasprotju s svojim imenom ni niti slovensko, niti mladinsko, niti gledališče, temveč “zgolj korito za prehranjevanje režimskih propagandistov izrojene levice”.

Pridevnik “izrojen, -a, -o” zveni kot lep slovenski sinonim za “degeneriran, -a, -o”. No, beseda ima nacistično prtljago. Smola, res, da je nekdo nekoč tako prevedel nemški pridevnik “enartet, -e, es”, kot v besedni zvezi “entartete Kunst”, s katero so v Tretjem rajhu označevali “nerazumljivo” modernistično umetnost.

Posameznih igralcev ne bi posebej izpostavljal. Bi pa — kot provokacijo — omenil Ivana Godniča, sicer bolj znanega kot Titovega impersonatorja in hudojamnega depersonatorja, tokrat v vlogi feldmaršala Hermanna Göringa.

Ah, ti igralci! Vedno se v koga preveč vživijo.

Ampak Odilo ni zato političen. Politična je predstava zato, ker kljub svojemu deklarativnemu in nezgrešljivemu antinacizmu iritira. In to na način, kot so vse veje Neue slowenische Kunsta znale provocirati v najboljših časih svoje ambivalentnosti oblastniških metod (ali vsaj poz) ter umetniške in miselne subverzivnosti kot eminentno civilnodružbenega udejstvovanja.

Peter Mlakar, Dragan Živadinov: Odilo. Zatemnitev. Oratorij. Režija: Dragan Živadinov. Scenografija in kostumografija: Dunja Zupančič. Introvizija: Janez Pipan. Dramaturgija: Tery Žeželj. Glasba: Dario Seraval. Koreografija: Marko Mlačnik, Ivan Peternelj. Oblikovanje digitalnih konstrukcij: Boris Balant. Oblikovanje svetlobe: David Cvelbar. Oblikovanje zvoka: Jure Vlahovič.

Zasedba: Primož Bezjak: gledališki zborist in Franz. Damjana Černe: gledališka zboristka. Sara Dirnbek: gledališka zboristka. Ivan Godnič: gledališki zborist in Göring. Jure Henigman: Odilo Globočnik. Željko Hrs: gledališki zborist in Himmler. Uroš Maček: gledališki zborist in domobranec. Maruša Oblak: gledališka zboristka. Ivan Peternelj: vodja gledališkega zbora. Robert Prebil: gledališki zborist. Ivan Rupnik: gledališki zborist. Romana Šalehar: gledališka zboristka. Žiga Mlakar, Pino Zupančič: domobranca. Jan Kmet: bobnar. Luka Bokšan, Darjan Anej Fras, Benjamin Jeram, Aljaž Mamič Lebar, Blaž Novak: zastavonoše. Gašper Šenica: formacija. Žan Augustinčič, David Farčnik, Blaž Fideršek, Matej Kurinčič, Andrej Novinec, Juš Šoltes: Oktet Filozofske fakultete.

Produkcija, koprodukcija: Slovensko mladinsko gledališče, Center urbane kulture Kino Šiška. Ponovitve bodo v 12., 13. in 14. junija 2018 ob 20:00.