Kaj boste pa vi jutri jedli za nedeljsko kosilo? (In kdaj?)

Točno opoldne zunaj zacvilijo sirene. Le še peščica Italijanov v slaščičarni eksa kavo. Zdaj je ura že za aperol. Jaz pa svoj kapučino pijuckam, kot da sem šele začela živeti.

Ob enih na mizo prinesem testenine s paradižnikovo omako. Nedelja je. Nedelj že v otroštvu nisem marala in z leti ni postalo dosti bolje. Poskušam užiti in ceniti vsak trenutek posebej, toda nedelja je pač dan, ko sem najmanj užitkarska.

Ko buljim v krožnik in prazne stole za mizo, ugotovim, da je za analizo življenja včasih dovolj že razmislek o nedeljskih obedovalnih navadah. 

Obstajajo tipi ljudi, ki imajo nedeljska kosila med 12. in eno uro. Jejo tudi in predvsem takrat, ko niso lačni. To je generacija mojih staršev. Njihovi starši so bili pogosto lačni in so pozneje — ko in če so v življenju imeli to možnosti — obsedeno kopičili hrano. Spomnim se moje babice in njene kolekcije. Imela je zaloge za iks sibirskih zim.

12.–1.

Tisti, ki imajo nedeljska kosila med 12. in eno, so pri izbiri jedi tradicionalisti, ki težko spremenijo svoj nedeljski meni. Čeprav moram priznati, da poznam take, ki so pripravljeni tudi v zrelih letih raziskovati kulinariko in ne trdijo, da vse že vejo.

Neglede na slednje pa so tradicionalisti globoko zasidrani v rutino in v svoja prepričanja. Pa tudi bog ne daj, da dobijo kdaj na obisk vegetarijanca.

Tradicionalisti slovijo kot dobri kuharji — vendar samo zato, ker že petdeset let kuhajo eno in isto jed in so zanjo spraksirani do nebes in nazaj. To je podobno, kot če vse dneve živimo tako, kot da podoživljamo en in isti dan.

Generacija nestalnih

Generacija sredi tridesetih, brez otrok, je generacija nestalnih. Nedeljsko kosilo jemo takrat, ko nam paše. Če nam ne paše, pač ne jemo.

Naši sovrstniki, ki imajo otroke, ob nedeljah hodijo na kosila k staršem ali tašči in tastu. Tašča se zmrduje nad novimi kuharskimi domislicami svoje snahe — burgerji iz rdeče pese, metina limonada, presna sladica —, snaha pa naskrivaj pljuva koščke pečenke v prtiček, ker se ji zdi, da je to isto pečenko jedla že leta 1989, ko so ji doma rekli, da je padel berlinski zid.

Generacija nestalnih bi rada nekaj stabilnega in stalnega, a že naša nedeljska kosila pričajo, da večinoma nimamo pojma, kaj bi sploh radi. Poleg tega nas vsi na vsakem koraku opominjajo, da ne znamo živeti, da si ne znamo pomagati, da se ne znamo veseliti, da imamo namesto otrok raje pse in mačke.

Kot iz ljubezenskega turističnega vodiča

Včasih v restavraciji opazujem pare. V romantičnih mestih to ni težko, ker je parov na tone in se nastavljajo, kot da so pravkar skočili iz ljubezenskega turističnega vodiča.

Ko se miza začne šibiti od dobrot, potegnejo na plano telefon. Slikajo z leve, pa je premalo svetlobe. Potem z desne, pa jim v sliko vskoči nekdo tretji. Iz ptičje perspektive tudi poskusijo. Pa fotko njega s špageti in nje s kelnarjem, ki jima meša pijačo.

Včasih gre za res spektakularne kulinarične presežke, ki se jih zdi vredno ohraniti. Toda ponavadi so to samo še eni običajni špageti, ki jih je debeli ata predolgo kuhal, ker je bil še pod vtisom jutranjega prepira z ženo. 

Tale kategorija nedeljskih jedcev je daleč od tega, da bi bila samo nedeljska. To je kategorija hranojebcev. To so tisti, ki se jim jebe za hrano, saj jih nasiti digitalna fotojedača. Point je, da nepomembni detajli zabrisujejo pomembne.

Food bloger in Maria Callas

Nazadnje sva s prijateljico naleteli na enega od njih, ki je svoj obrok občudoval z objektivom vsaj petnajst minut. “Saj bo vse mrzlo!” sem postajala neučakana. Kar nisem mogla odtegniti pogleda od njegove hrane, ki se je ni in ni dotaknil. “A misliš, da še koga čaka?” sem spraševala prijateljico. “Mogoče pa mu morajo še kaj prinesti, pa noče začeti jesti brez tega? Kaj pa, če so zamešali naročila in ne ve, kaj naj stori … Mogoče je pa svetovno znani food bloger?”

Potem je končno začel jesti brez kakšnega posebnega navdušenja. Mislila sem si, da bi morda tudi jaz lahko bila kdaj tako vzdržna in malce manj zavzeto planila na italijanski sladoled, saj se moje obline počasi spreminjajo v obline operne pevke. Pa čeprav nimam kapacitet, da bi postala nova Maria Callas.