Sobotna priloga Dela/Doba: Bavčar in vprašanje medijske pristranskosti

19.4.2018 / 06:10 1 komentar
Dobrohotno gledano ni narobe, da je Žerdin objavil zapornikov esej. Je pa do Bavčarja seveda dobrohoten že zelo dolgo.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Sobotna priloga Dela, ki jo ureja Ali Žerdin, je 7. in 14. aprila v dveh nadaljevanjih objavila daljši esej Igorja Bavčarja z naslovom Zgodovina ponavljačev ne pusti skozi (1. del2. del).

Z Bavčarjevim besedilom ne želim polemizirati in ga vsebinsko puščam ob strani. Avtor se v njem sicer vrača v čase osamosvajanja, iskanja poti v samostojnost. Piše recimo o napadu na Slovenijo leta 1991 in o ustanovitvi Teritorialne obrambe.

Toda kako ovrednotiti in presojati medijsko prakso objavljanja tekstov zapornikov? Je takšna odločitev higienična ali je onstran spodobnosti?

Strogo medijsko in načelno

Bavčar je po lanski obsodbi oz. pravnomočnosti obsodbe zaradi pranja denarja pri preprodaji delnic Istrabenza trenutno v zaporu. Vrniti mora tudi 18 milijonov evrov nezakonite premoženjske koristi, pridobljene pri veriženju delnic. Vmes je bil deležen veliko medijske pozornosti tudi zaradi pravniških trikov izogibanja prestajanju zaporne kazni. Na Dobu prestaja petletno zaporno kazen.

Delo je po prvem delu teksta objavilo repliko bivšega predsednika republike Milana Kučana, ki piscu očita nespoštovanje dejstev.

No, do mene je prišel tudi polemični odgovor predsednika ZVVS Ladislava Lipiča pod sarkastičnim naslovom Zgodovina ponarejevalcev ne pusti skozi. V njem se odziva na Bavčarjeve žalitve pripadnikov TO in se postavlja v bran 50-obletnici ustanovitve slovenske teritorialne obrambe, ki po njegovem zapornika z Doba moti. Nisem opazil, da bi ga Delo objavilo.

Kot rečeno, ne bom se ukvarjal z vsebino. Moja dilema je strogo medijska in načelna: ali se naj strinjamo z liberalnim stališčem, da ima vsakdo pravico spregovoriti in da “zaporniška dilema” za urednike ne obstaja? Da problem, ki ga načenjam, niti ne obstaja?

Dobrohotnost

Liberalno stališče je v tem primeru dobrohotno. Če smo dobronamerni, v okoliščini, da je avtor v zaporu, ne bomo videli nobene odločilne ovire. Zato lahko rečemo takole:

“Bavčar je pomemben osamosvojitelj. Nič hudega, če sedi v zaporu. To ne zmanjšuje njegovih zgodovinskih zaslug in mu tudi ne jemlje kompetenc, da bi v osrednjem slovenskem časniku spregovoril o časih, ki jih je soustvarjal. Do tega ima vso pravico, če urednik presodil, da je besedilo dobro, tehtno in skladno z dejstvi.”

Po tej logiki z odločitvijo urednika Alija Žerdina ni nič narobe. Morda bi bilo, če bi Bavčar pisal o svojih kriminalnih “rabotah”, če uporabim urednikov izraz — a tega ni storil.

Nedobrohotnost

Brez abstraktne dobre volje, brez upoštevanja detajlov in brez ambicije do svobode izražanja pa bomo do opisane uredniške agende rezervirani.

Zadržani bomo zaradi naslednjih pomislekov: človek, ki je v zaporu zaradi pranja denarja in nezakonitega pridobivanja premoženjske koristi, nima potrebne moralne dignitete, da bi njegov tekst ponujali v branje svojim naročnikom. Zato resen medij tega načeloma ne bo počel.

Žal je tako, da ne moremo ustrezno upravičiti ločevanja dobrih in slabih plati pri človeku, če te obstajajo. Če želi, se lahko Bavčar loti pisanja knjig in poskuša prepričati svojo publiko. Zakaj bi ga reklamirali v intelektualni prilogi svojega časopisa?

Bavčar tudi ni politični zapornik, temveč je obsojen za kriminalna ravnanja. Z objavo njegovega teksta ga legitimiramo.

Vprašanje pristranskosti

Urednik, ki želi ohraniti profesionalno držo, mora delovati nepristransko. Če že objavi Bavčarja, potem ne bi smelo prav nič kazati, da mu je sicer naklonjen in da je objava posledica nekih osebnih simpatij do njega.

Navsezadnje bi lahko avtor svoja ista razmišljanja objavil tudi v Dnevniku, Večeru, Primorskih novicah, Mladini, Reporterju ali še kje drugje — če bi mu to tamkajšnji uredniki pač dovolili. Res me zanima, če bi to storili.

Obstaja nekaj indicev, da objava v Delu ni bila naključna. Ob Bavčarjevem odhodu v zapor septembra lani je Ali Žerdin v Sobotni nanizal nekaj osupljivih misli sočutja in razumevanja. V njem je malodane videl ultimativno žrtev nesrečnih okoliščin in predvsem smole, da so njegova dejanja nenadoma postala kazniva — v tem smislu, da jih nihče ne bi preverjal kot kaznivih, če bi se Bavčarju posli izšli.

Nenavadno, res nenavadno.

“Kompleksna kirurgova osebnost”

Žerdin je obžaloval dejstvo, da je Bavčar od junaka in heroja čez noč strmoglavil do zapornika in postal “kirurg spodletele operacije”:

“V dneh po objavi novice, da je Igor Bavčar v ponedeljek ob 22:10 prišel v zapor na Dobu, je bilo v delu publike zaznati nekaj privoščljivosti. Pač, slovensko občinstvo nekako uživa v tem, da najprej nekoga slavi kot junaka, a veselje je še večje, ko heroj strmoglavi.”

Bavčar je po Žerdinu postal žrtev svoje komplekse osebnosti v kompleksnem zgodovinskem obdobju z veliko smolo, ker se stvari niso izšle v skladu s Fortuno:

“Bavčar se je zelo mlad znašel v vrtincih zgodovinskih sprememb, najbolj natančni pa bomo, če zapišemo, da gre za kompleksno osebnost, ki je delovala v kompleksnem zgodovinskem obdobju. Na zaporno kazen je bil obsojen zaradi vratolomnih finančnih transakcij, ki bi vodile, če bi se stvari srečno izšle, v uspešen menedžerski prevzem koprske družbe Istrabenz.”

Ker sreča tiči v tem, da srečno ubežiš roki pravice, je zato zapornik po Žerdinu imel pač smolo, da so ga preverili:

“Če bi se srečno izšle, najbrž nihče ne bi preverjal, ali so to bile povsem zakonite transakcije ali pa bi morda te transakcije lahko razumeli tudi kot pranje denarja.”

Še več! Po Žerdinu je bil šef Istrabenza hvalevreden inovator, ki je v deloval v časih, ko njegovi drzni prijemi v praksi še niso šteli za kaznive:

“Kot drzen in podjeten mož je testiral drzne, inovativne poslovne prijeme. V času, ko je te inovativne prijeme uveljavljal, še ni bilo sodne prakse, ki bi jasno sporočala, da gre za kaznive rabote.”

Končno pa je bil Bavčar za urednika Dela tudi žrtev splošne poslovne mentalitete, ki je narekovala, da si luzer, če ne tvegaš pri parkiranju delnic. In Bavčar je kriv tega, da ni hotel biti luzer:

“V pomembnem delu poslovne skupnosti je tedaj veljalo, da je […] šef, ki ne igra dovolj drzno, ki ne ‘parkira’ delnic, ki ne pripravlja terena za menedžerski prevzem, ki ne sedi v štirih ali petih nadzornih svetih, […] zguba.”

“Slovenski Napoleon”

Ne spomnim se, da bi v domačem medijskem bazenu kak novinar pokazal toliko solidarnosti in empatičnega razumevanja za “nesrečno” Bavčarjevo usodo in hkrati gnusa do domnevno privoščljivih ob tuji nesreči.

Žerdinova obravnava Bavčarja in zdaj še objavi njegovih avtorskih prispevkov so me v spominu vrnile točno deset let nazaj.

Takrat smo v uredništvu Časopisa za kritiko znanosti (ČKZ) z osuplostjo prebirali Bavčarjev portret v Dnevniku, ki ga je napisal … — nihče drug kot Ali Žerdin, takrat Dnevnikovega Objektiva. Sedanji zapornik je v komenatorjevih oz. urednikovih očeh že takrat prepričljivo veljal za nekakšnega slovenskega Napoleona.

No, Dnevnik je objavil naš odziv na Žerdinovo pisanje in spomnil na Bavčarjevo vlogo pri izbrisanih, in potem tudi Žerdinov odgovor, ne pa tudi našega drugega. 

Pojasnila nekaj časa ni bilo. Pozneje mi je odgovorni urednik Dnevnika Miran Lesjak razložil, da se temu ne reče cenzura, ampak dobra uredniška presoja. In da je bila njegova.

Poštenost do bralca

Upoštevajoč vsa našteta dejstva bo nevpleten opazovalec najbrž moral pritrditi, da pri presoji dileme o zgodovinskih razmišljanjih aktualnih zapornikov v Delu pač težko sledimo “principu popolne dobrohotnosti”.

Ne dvomim, da je Bavčar vesel, da ga Sobotna tako nesebično jemlje v bran. Pošteno do bralca pa to ni. Še zlasti ne, če bomo nekoč ugotavljali, da mu kot privilegirancu objavljajo besedila, replike nanj pa mečejo v koš.


OpombaTekst je bil prvotno objavljen na avtorjevem blogu In media res v nedeljo, 15. aprila, pod naslovom Delov avtor z Doba: Bavčar in vprašanje medijske pristranosti. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno s privoljenjem avtorja.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE