Kaj bi danes rekel Jože Hudeček o kulturi na TV Slovenija?
RTV Slovenija te dni praznuje. A ne samo z jubilejnimi mašami in z nostalgijo z(a) nekdanjimi sodelavci. Privoščila si je tudi več samorefleksije, kot smo bili vajeni.
Vse javne televizije v sosednjih državah imajo oddaje, posvečene kritičnemu motrenju lastnih vsebin, naša na Kolodvorski pa tega žanra doslej ni rada prakticirala.
V teh prazničnih dneh pa je prišlo do občutnega premika k samopremisleku, celo samokritiki. Zadnji dve desetletji in pol se organi RTVS z zainteresirano javnostjo in civilnimi združenji niso še nikoli tako javno posvečali kulturi v vseh njenih oblikah kot zadnje čase.
Seveda pa to ne pomeni posebnih obetov ne za nacionalko ne za kulturo. Nelagodje, ki se je naselilo med uporabniki storitev javnega servisa, narašča. Zlasti med kulturniki. Pa ne gre za politikantsko in populistično predvolilno grmenje zoper naročnino. Gre za substanco in pomen javnega servisa.
Nekajminutni premik
Odmevna javna debata, organizirana pred enim tednom na TV Slovenija (in o njej) s kulturniki, je bila posledica navidez majhne programske spremembe v večernem informativnem bloku: dnevno poročanje o kulturnih dogodkih po oddaji Odmevi so premaknili za športna poročila.
Presenetljivo, da je ta nekajminutni premik vznemiril kulturnike bolj kot dolgoletno odrivanje teh vsebin v pozne nočne termine. Ta marginalizacija izvira iz nedoumljivega strahu pred domnevno zateženostjo kulture. Kar je tako tipično slovensko.
Težko, da bi javni hrup komurkoli koristil, toda nedavna skupna seja Nacionalnega sveta za kulturo (NSK) in Programskega sveta RTV — v celoti posvečena programu s povprečnim ratingom okrog 2%: kulturi — je bila zgodovinska.
Precedens
To je bil za javni zavod posebnega kulturnega in nacionalnega pomena res precedens. Po zakonu o RTVS mora javna televizija predstavljati in promovirati slovensko kulturo, spodbujati kulturno ustvarjalnost ter svobodo umetniškega ustvarjanja in zagotavljati ustvarjanje, poustvarjanje ter posredovanje umetniških del.
Ta del je zadnje desetletje najbolj zanemarjan. Tudi nacionalne kulturne vrednote — karkoli že to pomeni levim, desnim in vmesnim, mora ohranjati.
Pesnica in Večerova dolgoletna sodelavka Anja Golob, dragocena prvoborka za kulturne vsebine v vseh medijih, je že decembra lani na svojem Facebook profilu naslovila na RTVS štiri odločne zahteve glede na zakonodajo in njeno poslanstvo. Med drugim, da je treba kulturnim vsebinam takoj zagotoviti najbolj gledane termine tudi zato, da bi v publiki ponovno privzgojili zdaj dodobra načeto kulturno zavest.
Prime time
Kulturna oddaja v prime timeu je na nacionalki že obstajala, kar je danes komaj mogoče verjeti. Seveda tam ni bila dolgo, saj so jo odločevalci hitro premaknili v nočne ure. Nizki ratingi, baje še nižji kot v nočnih urah, so bili glavni argument.
Najbizarnejši argument pa je bil ta, da so za te vsebine zainteresirani gledalci v tem času na predstavah in koncertih, zato da so pozne nočne ure za “monotematske” kulturne oddaje najprimernejše.
Vedno so mahali z nizkimi ratingi, mi pa smo vseskozi zavidali Avstrijcem in njihovi ORF, ki je prenašala in še vedno prenaša operne premiere iz Dunajske državne opere, med odmori pa intervjuvajo ustvarjalce. Gledanost je izjemno visoka.
V čem je torej problem pri nas, ki smo se državno utemeljili z umetniki, ne pa s cesarji in z vojskovodjami, da nam to ne uspeva?
Komparativne prednosti
So krive naše komercialne televizije, ki jih je javna televizija začela opičje posnemati in se uklanjati kapitalu, namesto da bi negovala svoje komparativne prednosti in drugačnost? Predvsem pa skrbela za kultiviranje prebivalstva.
Kvalitetne, nekoč zelo gledane TV drame po predlogah sodobnih slovenskih, pa tudi klasičnih literatov, so izginile iz nacionalkinega programskega repertoarja. In to kljub temu, da slovensko gledališče še zmeraj ohranja kondicijo in kvaliteto, pa tudi publika se mu ni osula zaradi ohranjanja kulturnih standardov.
TV Slovenija ne predvaja več niti študentske filmske produkcije, ki jo na AGRFT sicer producentsko podpira. Tudi redni mesečni termin za domači dokumentarec je izpuhtel.
Nacionalka ni več spodbujevalec domače filmske in dramske ustvarjalnosti, hkrati pa je s snemanjem banalnih nadaljevank, ki komajda presegajo komercialne domače telenovele, drastično znižala produkcijske in estetske standarde. Ne brez posledic, seveda.
Nočni geto
Predsednik programskega sveta RTV Ciril Baškovič je na tisti razvpiti debati o kulturi na nacionalki mahal z 21.000 urami programskega časa, posvečenega kulturi vsako leto, in z 21 milijoni evrov, ki jih namenjajo kulturnim vsebinam.
Toda problem je seveda, kaj so za koga kulturne vsebine. Narodnozabavna glasba v elitnem petkovem terminu z oddajo Slovenski pozdrav je po mnenju odločevalcev kultura na nacionalki. Po tej logiki sta kulturna vsebina tudi 2Cellos v Mercatorjevi reklami.
Me prav zanima, kako bi nekdanji (in zadnji) kulturni TV komentator Jože Hudeček komentiral današnje modrijanstvo nacionalke. Trivialna zabava alpskih poskočnic vedno bolj ogroža tehtne kulturne vsebine. Odriva jih v nočni geto, za tako stanje pa nesramno krivi in podcenjuje gledalce.
Polnoč bo. Kulturne sove gremo gledat balet na TVS 1.
Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen v torek, 17. aprila 2018, v tiskani izdaji in na spletni strani Večera v ponedeljek, 16. aprila 2018, pod naslovom Kaj sploh je kultura na TV. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno v dogovoru z uredništvom in avtorjem.
Deček s piščalko tenko piska. — [Fotografija: Marko Crnkovič]