Ni mi povedal, da umira. In jaz nisem mogla vedet.

S starimi znanci iz preteklosti nimam dost stikov. Vsak je zalutal v svoje življenje, poti so nas odpeljale na vse konce in kraje. Nimamo se kje srečat, nimamo si kej povedat.

Samo ko vidim po FB, da je ta pa ta umrl, previdno kontaktiram nekoga in vsa plašna vprašam: “Kaj je blo?” Kokr da men diha teta smrt za ovratnik. Ker po 40. vsi cepajo k muhe. Temu odpovedal srce, unmu to, tretjemu spet neki. Sej je logično. Če si živel s tako hitrostjo, imaš pri 40 telo 70-letnika.

Ampak vsakič znova sem presenečena, ko slišim, da je en umrl. Šokirana. Kokr da so se mi zdeli večni. Kot se zdim večna tud sama sebi. Ker se tolažim z raznimi Keith Richardsi in Ozzyji. “Mi strelci smo pa za forever.” Bomo, ja. Tina Turner nas vse tri poje za malco. Valda, zdravo živela. Čeprov je izgubila pun kurac živcev ob Ikeu, k ni bil glih zgled mladini.

Ampak kako to laufa? Je vse skup res loterija? Ti ja, ti ne?

Zakaj?

Sem jaz ena od unih, k bo ja? Al bo ne? Ker te tud keš ne more rešit. Če bi lahko, bi si Bowie in Jobs rešla guzice pred rakom. In kako the fuck lahk en Keith pade s palme ves nakokiran pri teh letih? Zakaj mu ne poči žila v glavi? Zakaj mu ne odpove srce? Zakaj mu pljuča ne jokajo po vseh teh pokajenih cigaretih? Lahk še tok une svoje posebne koktejlčke pije, k mu jih “zdravniki” predpišejo, sam ipak ne morjo delat čudežev.

Ne štekam. Je bistvo smeh? Dobra volja je najbolja in podoben bullshit?

In ko sem vmes razmišljala vse te morbidne fore, sem se umaknila od vseh in od vsega. Ko skor pritečeš do mame: “Zaklen zdej takoj vrata! Trojno! Lovijo me!”

“Kdo?”

“Ena Tereza.”

“Si ti spet na tabletih?”

“Ne, no, resno.”

“Dobr je, ustav konje. Ostan kle en teden.”

In se skriješ in se pustiš pedenat pa futrat. Vse samo zato, da se bo naša Tereza najdla. Nehaš pit, odfukaš ganjo, se začneš počutit boljš, se smejiš z mamo, gledaš filme z njo, čeprov bi lahk šla na drug TV. Še na selfije jo nafukaš. Kr naenkrat dobiš feeling, da boš opicajzlal luknjo, v keri živiš, greš nakupit vso živo kičasto pizdarijo in si govoriš, kok fajn je bit trezen.

Ampak v glavi vzad mi skoz kljuva: “Dokler se še mamo, dokler se še mamo …” Ker puf, čez sekundo nas ni lahko več.

Jaz sam upam, da uspem prej komp ugasnit, da ne bojo pol gasilci, k bojo vdirali v flet, umirali od smeha ob mojih sporočilih s folkom.

“Ga je blo strah?”

In sem šla vsa vesela “mi smo pa trezni party” pri mami en krog po centru. Se vsedem za Ljubljanico, da odmeditiram tri kitice in pride zraven nekdo, k ga nisem vidla leta.

Začelo se je seveda tko: “A veš, da je ta pa ta umrl prejšnji teden? Pa un tud.”

“Vem, sem slišala.”

Sej ne, da ti je vseeno, daleč od tega, ampak nočeš tega poslušat. Ker se vsakič spomniš nase. Zakaj sem jaz še kle? Jaz nisem keith Richards, pizda! Pa bi hotla bit. Jebe se njemu. Če si je pa kdo vzel življenje kot udri brigu na veselje, si ga je pa on.

Gledala sem v Ljubljanico in razmišljala, če se je življenje tistega pogrešanega italjanskega študenta v njej končalo. V tej umazani Ljubljanici. Model je pa še kr nadaljeval: “Pa sej za unga tud veš, ne?”

Jao meni. Nočem se o temu pogovarjat. Veš, da vem. Si se ti družil z njim od otroštva? Še v knjigi sem se poslovila od njega.

“Veš, zadnje dneve sem bil skoz z njim.”

Vedno bolj sem čutila cmok v grlu.

“Probal sem ga mal zvlečt ven na klopce, pa ni mogel več daleč hodit. Je rekel, da ne more več.”

Nisem hotla slišat. Je un Italjan v Ljubljanici ali ne, so razmišljali možgani. Ampak sem mogla vprašat: “Ga je blo strah?”

“Ne.”

Vsi najini trenutki so mi šinili skoz bučo. Vse. Čutila sem solze v očeh.

“Še prejšnji dan sva tko skupi sedela. In veš, kaj je narisal dan prej? Potoček, okoli potočka drevesa.”

Mogoče mi je razlagal tud o mavrici, ampak možgani niso več sledili. Zategovala sem si gumb na kapuci montla okrog vratu in skor nisem mogla več dihat.

“Dej, grem jaz nazaj domov, k sem pri mami.”

Approve. Not.

Ko sem hodila proti domu, mi je veter metal lase na vse strani. Zdelo se mi je, da mam poteptano srce. Razmišljala sem o najinem zadnjem pogovoru po telefonu.

“Ej, model, nujno rabim una fucking pisma! Stokrat sem ti že rekla. Rabim ves dober material in tista pisma, k sem bla stara 17, so prva liga. Zdej pišem in rabim vse. Okej?”

“Dobiš,” je rekel mirno. Ker ponavad bi me napizdil nazaj, kaj zganjam spet paniko. 

“Okej, sam res.”

Ni mi povedal, da umira. In jaz nisem mogla vedet. Pizda, model je točno vedel, da ma sam še par mescev, jaz sem pa norela zarad kurčevih pisem.

Na grob se odpravljam že tri leta. Ker se mava velik za pogovorit in ker vem, da me bo sesulo. Tam bom zagledala sebe. “Nisi Keith Richards. Nisi Keith Richards. Nisi Keith Richards.”

Ko sem prišla do mame, sem odprla kompjuter. Na FB sem pogledala tri zadnje umrle. Pri vseh treh je pisalo: “Odzovi se na prošnjo za prijateljstvo.”

Samo klik bi mogla naredit. Approve. Ampak nisem zmogla. Ne morem. Ne zmorem.