Charlie Hebdo: “Nič ni resnično, vse je dovoljeno.”

Imel sem srečo, da poznam pariško Ljubljančanko, ki mi je obljubila izvod in ki pogosto hodi na obisk domov.

Najbrž ni bilo prvič v zgodovini tiska, da bi ljudje tako rekoč bivakirali pred kioski, da bi se dokopali do svojega izvoda, kot Parižani že od ranega jutra 14. januarja 2015 — toda grem stavit, da je bilo zadnjič.

Kako čudno je to s tiskom, sem razmišljal prav pred kratkim v nekem kiosku pri nas: police se dobesedno šibijo pod najrazličnejšimi publikacijami, domačimi in tujimi, relevantnimi in obskurnimi, spregledanimi in sponzoriranimi, glossy in gnusnimi, neumnimi in pametnimi, splošnimi in specializiranimi — toda kje za hudiča pa je Charlie Hebdo, tisti hip najbolj zaželena in iskana publikacija na svetu? Pa je minilo že nekaj dni od izida!

Vzel sem v roke nek glossy modni špeh, očitno inside job, za katerega še nisem slišal: pozornost mi je pritegnila cena, ki je znašala ne več ne manj kot 77 evrov! Kdo bo to kupil? Kdo to kupuje? Sploh kdo?

Ampak kje je Charlie Hebdo?

Seveda gre za na hitro rešen distribucijski problem in deloma problem francoskega občutka superiornosti, da so — tokrat celo res, vsaj tiste dni — v središču pozornosti sveta.

No. 1178

Cmeravi Mohamed na živo zeleni podlagi z napisom/geslom “JE SUIS CHARLIE" v rokah in nadnaslovom “TOUT EST PARDONNÉ" je bila verjetno najbolj neverjetno konzumirana naslovnica vseh časov. Reproducirano jo je videlo tako rekoč sedem milijard ljudi, natisnjen izvod pa je imelo v rokah le tistih sedem milijonov srečnih dobitnikov.

Nekaj dni po izidu famozne številke 1178 sem slišal, da jo ljudje preprodajajo za stotine evrov. Verjetno pa so cene pozneje padle. Ko danes preverjam, bi jo lahko dobil na eBayu za največ dvajset evrov.

Charliejeva cirkulacija je daleč-daleč najvišja v zgodovini francoskega tiska. Dnevnik France-Soir je novembra 1970 ob smrti generala De Gaulla izšel v nakladi dva milijona, dvesto tisoč izvodov. Sledita mu Le Petit Parisien ob razglasitvi premirja v 1. svetovni vojni novembra 1918 z okroglo dvema milijonoma in L'Équipe po zmagi Francozov nad Brazilci na svetovnem nogometnem prvenstvu leta 1998 z 1.960.000 izvodi.

Kot se spodobi za publikacijo, ki izhaja v 50.000 izvodih, je Charlie Hebdo popolnoma obskurna publikacija. Izračunajmo: če je Francozov 66 milijonov, bi na slovenskem trgu taka publikacija izhajala v približno 1.500 izvodih. (No, seveda sploh ne bi izhajala, ker ne bi bila rentabilna.)

Naj izpostavim dve karikaturi: tisto z nuno in z džihadisti na zavodu za zaposlovanje.

Komu ni nič sveto? Marsikomu

Prva je precej svinjska, čeprav še kar smešna. Kaj bi na to porekle nune?

Napačno vprašanje: koga briga, navsezadnje, kaj si o karikaturah mislijo nune? Ali če že koga briga, uredništva zagotovo ne. Gre za vic. Opolzek vic. In vici so — kot ves humor nasploh — ireverentni, po slovensko nespoštljivi.

Čému služi humor? Humor je (prosto po Bergsonu) socialni korektiv, zdravilo za družbeno rigidnost. Dobro.

Toda ali so nune naredile kaj takega — ali so morda nasplošno take —, da bi jim morali zbadati z opolzkimi šalami? Načeloma ne. Ampak ireverentnemu humorju, satiri, ni nič sveto. V povprečno umazani domišljiji povprečnega ateista je podoba nune v tem kontekstu zreducirana na bitje, ki si v svoji ženskosti ne more kaj — ker je domnevno iz mesa in krvi kot mi vsi —, da ne bi poskrbela za svoj skromni in potlačeni, a vendar aktivni seksualni nagon.

Še več! Če je v nebesih res lepše kot na tem svetu, potem si lahko tudi nune nekaj več obetajo od seksa — ne da bi seveda prekršile zaobljubo, da ostanejo device.

Subkultura

Druga karikatura pa se mi zdi ravno prav primerna za smešenje islamističnih skrajnežev: čeprav ne upodablja preroka, še vedno prikazuje antropomorfne like na zavodu za zaposlovanje, vendar na simpatično smešen način, ki bi se morda lahko zdel sprejemljiv celo muslimanskim zatežencem, češ, pa naj grejo v službo, džihadisti, se socializirajo, kot varnostniki v supermarketih.

Toda vrnimo se k srečni-nesrečni nuni. Namenoma sem izbral vsaj eno od karikatur, ki smešijo krščanstvo. Namenoma sem izbral vsaj eno, ki je zgolj objestna, ne pa družbeno kritična: subjekt si graje ne zasluži, norčujejo pa se iz njega vendarle — in to samo zato, ker se mu lahko, ker jim ni mar, ker jim je smešno, ker kosmati vici na račun klerikov pač vedno vžgejo.

Charlie Hebdo je subkultura. Ta tip karikatur je subkultura. Le Figaro ali Le Monde jih že ne bi objavila. Tudi Libération najbrž ne. Čeprav po drugi strani najbrž tudi Closer ne. Ali pa New York Times in Guardian.

(Morda pa bi kaj takega objavilo Delo. Pri nas so te stvari bolj nereflektirane in nedodelane.)

Kot je napisal Bartol v Alamutu: "Nič ni resnično, vse je dovoljeno." — To je najbrž preveč cinično, da bi bilo sprejemljivo za povprečnega državljana sveta, neglede na njegovo veroizpoved. Je pa na žalost resnična.

Les uns et les autres.