Partizani in domobranci ali zakaj nisem podpisal peticije o privatizaciji
Dobil sem dve prijazni povabili, naj podpišem peticijo — eno od levičarjev, drugo od desničarjev —, vendar sem obe (prijazno) zavrnil.
Prvič zato, ker peticij načeloma ne podpisujem (razen če se jih sam spomnim, kar pa je redko). Drugič pa, ker seveda podpiram privatizacijo. Vendar po pameti. In mislim, da so vsi skupaj, tako levičarji (proti) kot desničarji (za), iz tega po nepotrebnem naredili dramo. Novo verzijo drame o partizanih in domobrancih. Kot da bo (spet) konec sveta.
O privatizaciji sem pisal, ko so se drugi še igrali v peskovniku. O učinkih neposrednih tujih investicij (NTI) sem objavil najmanj 10 znanstvenih člankov. Moja dva mednarodno najbolj citirana članka sta na temo učinkov NTI. Privatizacija (po formuli 25XY + 1 delnica), davčna reforma in trg dela so bili jedro reformnega paketa iz leta 2005. Zaradi (ne)privatizacije NLB sem konec koncev leta 2006 odstopil kot minister, ker je Boštjan Jazbec v ozadju prepričal Andreja Bajuka in Janeza Janšo, naj ne prodata NLB.
Po pameti
Absolutno sem za privatizacijo, toda v ozadju mora biti strategija: v katerih sektorjih je smiselno ohraniti kontrolni delež države zaradi zagotavljanja infrastrukturnih in drugih širših družbenih učinkov (dolgoročna stabilna oskrba z viri in drugo).
Absolutno sem za privatizacijo bank. Jasno. Toda ne za vsako ceno. Nobene panike ne bo, če kakšna banka ne bo prodana že jutri, temveč šele takrat, ko bo cena primerna. Neumno je prodajati premoženje za bakšiš. Zato bi jaz osebno, če bi bil v vladi, s privatizacijo NKBM počakal še kakšno leto, da se splošna situacija v evrskem območju in poslovanje banke izboljšata. Takrat bodo tržne cene bank v EU zrasle — tudi cena NKBM. Enako velja za NLB in za združeno Abanko in Banko Celje.
Pri bankah mora biti cilj vlade ta, da se najmanj povrne vložek, ki smo ga davkoplačevalci plačali za njihovo sanacijo. Bank ne smemo prodajati za vsako ceno, dolgove pa pustiti davkoplačevalcem.
Pri prodajah lastniških deležev v drugih podjetjih, namenjenih prodaji, pa je nujno upoštevati maksimiziranje cene in dolgoročne učinke. Prodati je treba takrat, ko bo cena glede na primerljive transakcije primerna in če bo kupec zagotovil sprejemljivo dolgoročno strategijo razvoja podjetja. Tudi Matjaž Gantar, ki že vsaj sedem let prodaja Adriatic Slovenico, je še vedno ni prodal, ker še vedno čaka na kupca s pravo ceno. Zakaj bi država ravnala drugače kot zasebni lastnik?
Ne teče nam voda v grlo
Neumno je prodajati dobro podjetje špekulativnim kupcem, ki bi naredili “asset stripping" in ga prodajali naprej po kosih — tudi če ponudijo najvišjo ceno. Država mora zasledovati cilj, da bo to podjetje tudi vnaprej poslovalo stabilno in zagotavljalo delovna mesta.
Marsičesa tudi ne bi prodal oz. bi ohranil (večinski ali manjšinski) kontrolni delež. Denimo v infrastrukturi, energetiki in distribuciji, Luki Koper, Adrii Airways. Tudi pri Telekomu bi pred prodajo izločil infrastrukturni del oz. od bodočega kupca izposloval zavezo ali pogodbeni odnos, da bo zagotavljal širokopasovni (fizični in mobilni) dostop tudi prebivalcem v odročnih regijah, ki “komercialno niso zanimivi".
Vse to mora biti stvar strateške presoje in demokratične odločitve v parlamentu.
Pri privatizaciji ne smemo podleči ideologiji. Ne levi ne desni. Slediti moramo zdravi pameti in kalkulatorju.
Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen v soboto, 21. januarja 2015, na avtorjevi spletni strani Damijan blog pod naslovom Zakaj nisem podpisal peticije o privatizaciji. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno s privoljenjem avtorja.
