Ne Rusov, Slovencev se boj!

Tistega lepega poletnega dne — 29. julija 2016 —, ko je prišel Putin na obisk na Vršič, je bil karavanški predor ves dan zaprt. Ves popoldan je bila zaprta gorenjska avtocesta. Kolone turistov so preusmerjali čez Italijo in severovzhodno Slovenijo. Zračni prostor do višine 2400 metrov je bil zaprt. Mediji so ves teden pred obiskom in še nekaj dni po njem omedlevali od navdušenja nad dosežkom slovenske zunanje politike in promocijo Slovenije, na dan obiska pa so doživeli infarkt. V Kranjski Gori pa so gostu na čast obnovili zebre in zamenjali ovenele pelargonije na gankih z bolj cvetočimi.

Kako lahko sploh danes pomislite, da bi tako gostoljubna država izgnala kakšnega ruskega diplomata?

To seveda ni (bila) gostoljubnost. To je servilnost. Takšen je pač slovenski odnos do velikih držav. Pa ne samo do velesil. Temeljno vodilo slovenske zunanje politike je vprašanje, do koga se splača biti servilen. Komu narediti uslugo? Komu služiti? Koga zadovoljiti? Čigavo željo vnaprej uganiti?

La détente domestique

Služabnikom ni lahko. Služabniki se pogosto znajdejo pred resno in težko moralno dilemo, komu se bolj splača služiti. Potem pa naletijo še na to težavo, kako to svojo odločitev racionalizirati in proceduralno izpeljati, ne da bi se — in da se ne bi — zamerili tistemu gospodarju, ki ga v danem trenutku morajo razočarati.

Služabnik se namreč zaveda, da ne bo vedno služil enemu in istemu gospodarju, zato se poskuša distancirati od konfliktov med gospodarji. Da si ne bo zapravil možnosti, da ga v prihodnosti angažira nek drug gospodar, kateremu ta hip sicer ne služi. In navsezadnje, zakaj pa ne bi služil dvema gospodarjema naenkrat? Ali še več gospodarjem? Da le niso med seboj skregani.

Dobro bi bilo, če bi po domnevno ruskem toksičnem atentatu na nekdanjega vohuna Skripala in njegovo hčerko Slovenija izgnala vsaj enega ruskega diplomata. Nič hudega, če bi ga.

Cela vrsta držav se je v znak solidarnosti odločila za izgon samo enega ruskega diplomata. To so bile Belgija, Črna Gora, Estonija, Finska, Hrvaška, Irska, Latvija, Madžarska, Makedonija, Norveška, Romunija in Švedska.

To ne bi bil samo neminljiv in nepozaben prispevek k svetovnemu miru in razumevanju med narodi ter znak pripadnosti papirnatim zavezništvom, temveč tudi gesta, ki bi bistveno pripomogla z popuščanju slovenskih notranjepolitičnih napetosti. Tako rekoč “la détente domestique”.

Ekstremistične interpretacije

Primer Skripal in slovenski odziv nanj dokazujeta, da se služabniki raje prepirajo med seboj kot pa z gospodarji. Logično. Britansko-ruski konflikt, do katerega se druge države pragmatično opredeljujejo tako ali drugače, je v Sloveniji zreduciran na dimenzije notranjepolitične nekompatibilnosti med privrženci demokracije in svobodnega sveta — kot ga globalno utelešajo ZDA, interno pa naši desničarji — in privrženci trde roke postsovjetskega totalitarizma, beri: levičarji.

Od zastrupitve v Salisburyju do danes smo dobili célo serijo nonšalantnih ali ekstremističnih interpretacij. Od tega, da bi za izgon diplomatov bil potreben nek oprijemljiv ali vsaj verjeten dokaz za rusko krivdo, pa do najbrž najdrznejše intelektualne piruete zadnje čase v slovenski publicistiki, da Rusov nismo izgnali zato, ker Slovenci kao čutimo “instinktiven odpor do Amerike, do Zahoda, do modernosti, do svobode”.

WMD

Servilna slovenska zunanja politika je ekvidistančna. Trenutno je sicer videti, da je proruska. Danes se nočemo zameriti Rusom in Izraelcem, jutri pa se ne bomo hoteli zameriti Američanom in Arabcem. Slovenska zunanja politika bo kdaj drugič spet proameriška. Kot je že nekoč bila, ko smo se pustili včlaniti v NATO, podpisali Vilensko izjavo, bili del koalicije voljnih in verjeli Colinu Powellu, da ima Irak orožje za množično uničevanje.

Kot dobri, pametni, preračunljivi služabniki — v bistvu profesionalci, kajneda — bomo že tako ravnali, da se ne bomo dolgoročno zamerili nikomur. Zato naj desničarjev ne skrbi zaradi neizgona ruskih diplomatov, tako kot naj levičarjev ne skrbi zaradi nepriznanja Palestine.

Opomba: Kolumna je bila prvotno objavljena v tiskani izdaji Večera v nedeljo in na spletni strani Večera v nedeljo, 8. aprila 2018, pod istim naslovom. Verzija na Fokuspokusu je editirana.