Deutsche Post pred volitvami prodala CDU, FDP podatke o 34M gospodinjstev
V teh dneh je vprašanje uporabe in/ali zlorabe osebnih podatkov državljanov in potrošnikov postalo zanimivo tudi na politični sceni. Verjetno še najbolj v Nemčiji, kjer so Krščanski demokrati (CDU) in Svobodni demokrati (FDP) priznali, da so od ene od hčerinskih družb Deutsche Post za petmestno vsoto kupili podatke o volilcih.
Pošta se sicer brani, da ni prodala specifičnih podatkov o posameznikih, a dejstvo je, da so strankama ponudili podatke o 34 milijonih gospodinjstev: podatke o spolu, družinskem statusu, izobrazbi, potrošniških in gospodinjskih navadah, premoženju, lastništvu avtomobilov. Milijardo posameznih podatkovnih enot so klasificirali v približno 100 podatkovnih kategorij.
Po eni strani dobro, po drugi problematično
Deutsche Post med svojimi storitvami odkrito ponuja “sociodemografske” in “specifične, individualne” informacije. Recimo: “Želite pridobiti nove stranke na trgu s pomočjo targetiranega pošiljanja?” Zainteresiranim je na voljo 46 milijonov naslovov.
Zmagovalki volitev (CDU/CSU) so informacije, ki so jim dale vpogled v življenje državljanov, zagotovo koristile. Morda bi lahko celo rekli, da s tem ni prav nič narobe, saj da mora politika zadovoljevati potrebe državljanov in zato tudi poznati njihove potrebe in navade.
Trgovanje s podatki, kombiniranje in premetavanje podatkov, njihovo razvrščanje ter umeščanje v kategorije je bil vedno donosen posel. Danes je z rudarjenjem podatkov mogoče slediti kupcem, s podrobnejšimi povezavami in tržnimi strategijami pa ustvarjati potrošnike za katerokoli storitev ali produkt, tudi še neobstoječe.
Toda ko takšno obravnavanje in kategoriziranje državljanov oz. “prodajanje” državljanov kot ciljnih skupin prenesemo na politični parket, je to lahko veliko bolj problematično, kot si predstavljamo.
Profiliranje politikov
Profiliranje politikov po okusu določenih ciljnih skupin je nekaj, čemur sledijo vse politične stranke v pripravah na predvolilne kampanje. Politični kandidati so točno to, kar potrebujete. Ponujajo in obljubljajo vam točno to, kar potrebujete.
Težava pa je seveda v tem, da politikov, ko so enkrat izvoljeni, ne moremo po nekaj mesecih “uporabe” vrniti pošiljatelju. Ne moremo jih odstaviti ali zavreči kot lahko naredimo s storitvami ali proizvodi, ki so nam jih tržniki nekako vsilili.
Kot potrošniki se vedno bolj zavedamo svojih pravic. Vedno več je zavrnjenih pošiljk, ki smo jih po zaslugi kričečih oglasov po ugodni ceni naročili po spletu. Kot potrošniki smo do neke mere zaščiteni, saj lahko blago vrnemo ali napišemo slabo oceno na spletno stran …
V primeru politikov, ki so jih profilirali “po naši meri” in za katere se je po volitvah izkazalo, da ne uresničujejo svojih obljub in zavez, pa smo kot politični potrošniki v praznem prostoru. Kot državljani imamo pravico, da na naslednjih volitvah ne bomo več volili zanje, toda v času njihovega mandata lahko samo obupamo.
Medtem ko evropska in ameriška zakonodaja varujeta potrošnike pred neresničnimi in zavajajočimi oglasi, pa za politični govor in politične oglase ne veljajo podobni standardi. Bojim se, da ne bomo deležni verodostojnih obljub, na podlagi katerih bi lahko sprejemali bolj prerehtane državljanske odločitve, dokler ne bomo postavili standardov tudi na političnem področju.
