Teološki populizem: Papež je ukinil pekel

Ukinitev pekla ni nepomembna stvar. Sicer gre za neuradno ukinitev, ampak bolj uradne si skorajda ne moremo zamisliti, vsaj v dogledni prihodnosti ne. Kritika novinarjeve “interpretacije” papeževih izjav pa je seveda pričakovan odziv “uradnega Vatikana”. A duh je ušel iz steklenice.

V tej teološki godlji se ne mislim postavljati na nobeno stran. Domnevam pa, da za učinkovito ukinitev pekla takšen solistični novinarski leak ne zadostuje. Zanjo verjetno ne bi zadostovala niti izjava na ravni škofovske sinode, morda niti koncila.

Če je papež res prepričan, da pekla ni, potem bi bilo zanj bolj primerno, da se upokoji in prepusti svoj položaj nekomu, ki mu bo pekel okej. Ali vsaj nekomu, ki se bo ukinitve pekla loteval nekoliko bolj proceduralno.

Papeški “ateizem”

Papeški “ateizem” se mi je že nekaj časa zdel sumljiv. Potihoma sem se hudoval nad papeži (in škofi), ker ničesar ne povejo. Ker ne vpeljujejo ljudstva v dojemanje globljih verskih resnic, niso bolj kritični do vraž vseh sort in ljudskega posploševanja — oz. tako imenovanega teološkega populizma.


Najbolj me je navdušil mladi Joseph Ratzinger, kasnejši Benedikt XVI., ki je pred natanko petdesetimi leti izdal fantastično knjigo Uvod v krščanstvo. V knjigi, ki se bere kot nekakšna religiološko-filozofsko-filološko-zgodovinsko-antropološka utemeljitev krščanstva, se je avtor — da bi pokazal na vrednost religije — posluževal znanstvenega utemeljevanja.

Pozoren bralec pa bo med vrsticami našel vrsto relativizacij verskih trditev, ki jih je Ratzinger umestil v kontekst sodobnega, postreligioznega, znanstveno-materialističnega dojemanja sveta.

Mladi Ratzinger

Ob branju mladega Ratzingerja in ob neuradni papeški ukinitvi pekla se zato ne morem izogniti sklepu, da bodo bližnji konec klasične religioznosti spodbudili teologi sami, ne pa (ne)zainteresirano verno ljudstvo.

Nenazadnje tudi porast religioznosti na geografskem Jugu ne odslikava ravno številčnosti eminentnih in prodornih teologov. Zakonitost je kvečjemu obratna. Manj ko je teologov, več je vernikov.

Obenem imam vtis, da tudi vedno več vernikov svojo zavezanost religioznim vrednotam utemeljuje s filozofskimi, humanističnimi ideali in predpostavkami, ne pa s teološkimi. Pri tem jih vodi nepojasnjeno in neozaveščeno prepričanje, da je to dvoje mogoče uskladiti. Kako bi namreč zdrava pamet (temeljne humanistične predpostavke) mogla biti v nasprotju z Resnico (kot religiozno resnico)?

Bog je kul, ker …

Današnja mladina pogosto zagovarja krščansko vero z besedami: “Bog je kul, ker je Bog ljubezni.” — ne pa z besedami: “Ljubezen je kul, ker je lastnost (ali bistvo) Boga.”

To kaže na preobrat v vrhovni avtoriteti in v mindsetu. Vedno večji del vernega ljudstva zato v resnici nevede pripada humanistični religiji, ki na prvo mesto postavlja človekovo doživljanje in presojo. Ali kot pravi Harari v knjigi Homo Deus:

“Če verjamem v Boga, je to moja odločitev. Če mi notranji jaz pravi, naj verjamem v Boga, potem verjamem. Verujem, ker čutim božjo navzočnost in mi srce govori, da je Bog tam. Če pa božje navzočnosti ne čutim več in če mi srce nenadoma reče, da Boga ni, bom nehal verovati. V obeh primerih so resnični vir avtoritete moji občutki. Tudi če rečem, da verjamem v Boga, v resnici veliko močneje verjamem v svoj notranji glas.”

Dva stara modreca

Gremo nazaj na dogodek, ki je ta potres sploh sprožil.

Lahko si predstavljam vzdušje pogovora med starima modrecema, Jorgejem Mario Bergogliom in novinarjem Eugeniom Scalfarijem. Ko si star skoraj sto let, imaš — verjamem — počasi dovolj pretvarjanja. S prijatelji govoriš s sproščenostjo bogov na Olimpu. Za vratom ti ne visi skrb za čast in za dobro ime, zato vse bolj jasno prihaja do izraza tista iskrena želja po skupnem spoznavanju. Pa kaj za to, če je sogovornik papež!

In predstavljajte si ta precedens! Papež v imenu zavezanosti resnici ne bo lagal o svojem pogovoru z novinarjem, čeprav bi z laganjem ubranil verski nauk. Ali drugače rečeno: čeprav bo s svojim ne-laganjem odločilno zamajal trdnost verskega nauka, iz katerega naj bi izhajal tudi moralni imperativ govorjenja resnice, bo vztrajal pri zavezanosti govorjenju resnice in ne pri branjenju nauka.

Piše se zgodovina. Morála se na najvišji instanci ločuje od svojih religioznih temeljev.

In če si Ivo Milovanovič v beležnico zapiše malodane vsako drznejšo podajo v skupinskem delu Lige prvakov, kako si ne bi mi v megabeležnico človeške zgodovine zapisali datuma ukinitve večnega pekla: Rim, 28. marec 2018