Ali so populisti izpodrinili intelektualce?

Matjaž Gruden je ta teden v Večeru (in na Fokuspokusu) napisal dobro kolumno o populizmu. Sicer se je osredotočil na to, da pa zdaj res ne rabimo še levega populizma — namreč kot protiuteži ali kot odgovora na desnega, ki je morda bolj pogost ali vsaj velja za originalnejšega —, vendar je spotoma navedel nekaj bistvenih zagat z intelektualističnim etiketiranjem s pejorativno oznako populizma.

V isti sapi pa bi rad sam še dodal, da imamo dandanes tudi velike zagate s populističnim etiketiranjem s pejorativno oznako intelektualizma.

Enkrat za spremembo bi rad torej spregovoril o tej izključujoči in nasprotujoči si mentalni in družbeni dihotomiji, ki nam greni življenje in meša pamet. Slovenskim državljanom, ki imajo radi adrenalinska stališča, pa še posebej.

Vsi z doktoratom iz sociologije

S populizmom imamo dvojni problem. Čeprav ne moremo zanikati, da je po eni strani problem že populizem sam, pa je po drugi problem tudi poljubno in pavšalno etiketiranje s populizmom. Če nam nekaj ni všeč ali s tem ne strinjamo — in če nimamo pametnejših argumentov (ali časa ali volje, da bi sploh argumentirali) —, potem pač rečemo, da je populistično.

Populizem je lahko marsikaj. Recimo to, da so Britanci izglasovali brexit ali da so si Američani izvolili Trumpa. Ali Madžari Orbána. Ali da je Cerarjeva vlada na hrvaško mejo postavila bodečo žico. Ali to, da desničarji paničarijo zaradi preteče islamizacije Evrope in Slovenije ali pred porodnišnico molijo za abortirane fetusčke. Ali da levičarji pojejo Internacionalo na strankarskem kongresu, njihovi privrženci pa mahajo z zastavami z rdečimi zvezdami. Ali da feministke kokodakajo za vsako (domnevno) seksistično figo.

Ali nenazadnje to, da vsi — tako levi kot desni, vključno s tistimi brezbarvnimi, ki jim v resnici sploh ne gre slabo — kar naprej šimfajo te famozne imaginarne elite, kot da imajo vsi doktorate iz sociologije.

Poenostavljanje in enostavnost

Problem populizma je v tem, da gre za poenostavljanje (ali nepoznavanje) sicer kompleksnih in kompliciranih zadev, za abstrahiranje konteksta, ki je za razumevanje nečesa nujen. Populizem je vedno pretiravanje in moraliziranje.

Problem etiketiranja s populizmom pa je v tem, da kritiki populizma ne ločijo (vedno) med zlohotnim, zlonamernim, škodljivim, manipulativnim populizmom in tistim benignim, ki nikomur nič noče, kaj šele škoditi. Ni vsaka preprosta, nezahtevna množicam dostopna, razumljiva stvar že slaba.

Ponavljam: problem populizma je poenostavljanje, ne enostavnost sama po sebi.

Kot komercialna glasba

Populizem je nekaj podobnega kot tisto, kar smo nekoč imenovali komercialna glasba. Za nas, ki smo se kao spoznali na dobro muziko, je bilo komercialno skoraj vse, kar nam ni bilo všeč in kar se nam je zdelo, khm, kmečko.

In glej, glej! Kakšnih 30 ali 40 let pozneje moram skrušeno priznati, da je bila velika večina glasbe, ki smo jo prezirali kot komercialo, precej popularnejša od tiste, na katero smo prisegali mi.

Popularnost kot merilo — namreč merilo všečnosti ali afirmativnega interesa ali če hočete merilo strinjanja — je seveda problem zase. Še posebej danes in še posebej v družbi, kjer je preveč neumnih ali vsaj omejenih, da bi nepopularnim (“nepopulističnim”) idejam, mnenjem, vsebinam, stilom in vrednotam priznavali pravico do obstoja ali vsaj do enakopravnega deleža javne politične in kulturne pozornosti (kaj šele davkoplačevalskega denarja).

Kam so šle vse rožice?

Pameten tekst je prejšnji teden napisal tudi Boris Vezjak o intelektualcih. Kam so šle vse rožice? Zakaj jih tako rekoč ni več? Zakaj sta status in legitimnost intelektualcev odvisna od priznanja drugih? Zakaj je definicija intelektualcev še bolj neoprijemljiva in nezanesljiva kot definicija populistov?

Bi lahko rekli, da so intelektualce dandanes izpodrinili populisti? Najbrž bi bilo pretirano trditi, ker ne gre za isto družbeno, politično, kulturno ligo — je pa zelo verjetno, da sta problem izginotja intelektualcev in pojava populizma zelo povezana.

Ampak o tem kdaj drugič. Do takrat pa za domačo nalogo razmislite tudi o tem.

Opomba: Kolumna je bila prvotno objavljena v tiskani izdaji Večera v nedeljo in na spletni strani Večera v nedeljo, 1. aprila 2018, pod naslovom Populizem je povsod, etiketiranje s populizmom pa tudi. Verzija na Fokuspokusu je editirana.