Velikonočna ironija msgr. Zoreta: RKC pritrjuje Mercatorjevemu sporočilu

Letošnjo veliko noč si bom zapomnil po pravi mali stilni mojstrovini v velikonočni poslanici škofa Evangeličanske cerkve mag. Geze Fila in po tem, da je ljubljanski nadškof metropolit msgr. Stanislav Zore podložil svojo velikonočno poslanico s fancy posnetim reklamnim spotom.

Že takoj, ko sem Filovo poslanico v soboto zvečer gledal na TVS 1, mi je v uho padla formulacija “zima samoljubne naravnanosti”. To je zelo lepo povedal. Dvomim, da je zavestno parafraziral Steinbeckov naslov Zima našega nezadovoljstva, a v vsakem primeru je s tem še bolj pritegnil mojo pozornost.

Čeprav s sámo vsebino ni posebej pritegnil moje pozornosti na tak način kot Filo, mi je bila všeč (prav tam) tudi Zoretova poslanica. (Jaz sem itak fan teh verskih TV poslanic. Trudim se, da jih nikoli ne zamudim.)

No, Zoretova mi je padla v oči bolj dobesedno vizualno — kot video, ki je spominjal na pobožno verzijo ponarodelega promocijskega spota Slovenija, moja dežela iz leta 1983.

Luteranstvo proti katolicizmu

Pri teh dveh poslanicah se sama od sebe vsiljuje primerjava med zunanjim bliščem katolicizma in skromnostjo evangeličanstva. (Več o tem si preberite na Fokuspokusu v kolumni Vesne V. Godina o predlanski proslavi dneva Reformacije.)

Geza in Stane, da tako rečem, sta neprimerljiva že kot faci, kaj šele vsak s svojimi oblačili in accessories. (In Zoretov videz oz. imidž še ni nič v primerjavi z Rodetovim, ki je bil svoje čase in za moje pojme eden od najlepše oblečenih Slovencev.)

Resnici na ljubo tudi evangeličanska poslanica ni mogla popolnoma preslišati zapovedi današnjih standardov avdio-video produkcije. Bila je resda statično posneta v neki tipični luteranski cerkvi, vendar se je nekomu zdelo primerno, da jo tapecira z glasbo. Za uvod z neko pianistiko, potem pa s priložnosti kolikor-toliko primerno in kao svečano elevator music.

Podoba srečne družine

Slovenska RKC oz. SŠK pa je pri velikonočni poslanici zaigrala na polno. Posneli so tako rekoč profesionalen spot — ne seveda genialnega, ampak kaj pa je v SLO advertisingu še genialnega —, ki je gledalcem in gledalkam dal vedeti, da verske poslanice postajajo televizijski žanr zase.

Zoreta so postavili — namreč video produkcija Feguš Film — v primorsko, obalno okolje (in v sončno, spomladansko vreme) in okrog njega inscenirali statiste, ki očitno praznujejo veliko noč. Staro in mlado, seveda, ki zgledajo kot tradicionalno in tipično slovenski živelj ob prvi spomladanski polni luni s košaricami, polnimi pirhov, šunke in potice. Da ne omenjam punčk s cvetličnimi venčki v laseh in njihov srečnih staršev in dedkov in babic.

Podoba zadovoljnih družinskih skupnosti v katoliški velikonočni poslanici se zanimivo in skoraj v nulo prekriva s podobo zadovoljnih družinskih skupnosti v reklamah za Mercator, Hofer, Lidl in druge, zlasti trgovske oglaševalce.

S to razliko, seveda, da v tem spotu ne nastopa prijazna prodajalka kot ena izmed nas, temveč je scenarist vpeljal figuro duhovnega očeta, ki bdi nad protagonisti in jim — in nam kot občinstvu — pridiga o smislu in pomenu Jezusovega vstajenja in drugih domnevnih bistvih življenja.

Cerkev ima sicer veliko povedati o profanizaciji in konzumerifikaciji božiča in velike noči kot v resnici duhovnih, poduhovljenih praznikov. Upravičeno.

Potem pa meni nič, tebi nič in kar na lepem posname spet, ki nevede propagira — vsaj vizualno, z zavestno bigger than life estetizacijo, montažo in naracijo — podobno simboliko tako rekoč zapovedanega nažiranja s požegnanimi beljakovinami in ogljikovimi hidrati. Sporočilo je isto kot to, ki nam ga iz dneva v dan servirajo trgovci, ki od tega živijo.

Aja, no, saj Cerkev tudi živi od tega.