Pesem, boginja, zapoj o jezi povprečnega gledalca Lorencijeve Iliade

25.1.2015 / 21:44 Komentiraj
Zakaj veljajo za največje dramske uprizoritve sicer dramatični teksti, ki pa z dramatiko pravzaprav nimajo nobene zveze?
NAROČI SE PRIJAVI SE

  • Izjave, da bi rad bil kot Tomaž Pandur, Jernej Lorenci najbrž ne bi razumel kot kompliment. Pa vendar to načeloma sploh ni tako slabo.
  • Največ zaslug za gledljivost te odrske Iliade ima v bistvu Anton Sovrè: v heksametru ne moreš govoriti trivialnosti.
  • Povprečni gledalci so se ne brez razloga pritoževali, da je Lorencijeva Iliada nekakšna radijska igra.
  • Predstava je premišljeno delo, ki pa ji zaradi režiserjeve ferfremdunge le malo manjka do fascinacije nad genialnostjo.

Da, kompliment

Izjave, da bi rad bil kot Tomaž Pandur, Jernej Lorenci najbrž ne bi razumel kot kompliment. Pa vendar to sploh ni slabo. Tako ali tako vsi hočejo biti kot Pandur — pa če se zavedajo ali ne.

V teatru je dandanes pač tako, da si ravnatelji in režiserji prizadevajo za všečnostjo. In če ne gremo ravno v SiTi ali Špas teater, bo intelektualistično, umetnicistično, kulturniško publiko zanesljivo navdušila literarnozgodovinska referencialnost velikih del, predelanih za na oder in prilagojenih današnji senzibilnosti človeka, ki se ne zmeni več — in le zakaj bi se — za klasično delitev na netroedino liriko, epiko, dramatiko.

On est tous Mme de Pomme-Pandur

Ob premieri Riharda III. + II. sem v Pogledih napisal svojo verzijo razlage, zakaj si Pandur za svoje predstave izbira take avtorje in pogosteje literarna in epska kot pa dramska dela. Zdaj šele vidim, da to velja nasploh, ne samo za Pandurja:

Pandur je zelo konservativen režiser. Ne pride mu na misel, da bi režiral sodobne avtorje. On rabi preverjene, v globalno kulturno zavest vgrajene klasike, kulturne ikone, arhetipe, artefakte in meme. Rabi neprekosljive mojstre besede in psihologističnih nians, ki jih po eni strani vsi poznamo, po drugi pa ne razumemo več. Rabi težke in znane avtorje, ki odbijajo s hermetizmom, a vabijo z razpoložljivostjo. Rabi logoreksične, toda molčeče avtorje, ki jih lahko razreže na koščke in poljubno spet spojí, ne da bi mu sami ali njihovi varuhi ugovarjali. Rabi avtorje, o katerih je bilo napisanih že toliko nasprotujočih si interpretacij, da občinstvu ne ostaja drugega, kot da se prepusti Pandurjevi – najnovejši, zadnji, definitivni. Rabi nemoderne, predmodernistične in neaktualne, a v narekovajih večne avtorje, do katerih se občinstvu ne bo treba opredeljevati, kaj šele z njimi polemizirati. Rabi avtorje iz območja udobja, ki mu jih kot režiserju ni treba preinterpretirati, temveč kvečjemu izrazno radikalizirati.

Postaviti na oder velik, nesporno genialen, neponovljiv, osupljivo dolg in kompleksen, kanoniziran, kurikularni, obenem znan in nerazumljen tekst iz kateregakoli obdobja literarne zgodovine kot kulturno, že kar civilizacijsko referenco ni samo želja in izziv režiserjev, temveč tudi gledaliških ravnateljev. To je garancija, da bo predstava velika — zanimiva, všečna, obiskana, medijsko promovirana, popularna. Dajmo jo še v Cankarjev dom na oder Gallusove dvorane in uspeh bo morda zagotovljen.

Povprečni gledalci — gledališki laiki, a ne nelucidni opazovalci: taka je pač publika v prerezu — so se pritoževali, da je Lorencijeva Iliada nekakšna radijska igra. Lepo da je bilo vse to poslušati, videti pa ni bilo kaj prida.

Ne predstavljam si človeka, ki je zmožen sedeti v dvorani več kot tri ure, ne da bi kaj videl ali vsaj opazil — toda ta pripomba na nek način drži.

Razen v tem smislu, da gre za koprodukcijo dveh in pol teatrov pred skoraj 1.500 ljudmi na več kot triurno predstavo, to ni velika predstava. Lorencijeva Iliada je skromna in majhna. To ni nič slabega in tudi ni nujno, da je imel Jernej Homer sploh večje ambicije, mi pa ne gre v račun ta umetniško-repertoarna diskrepanca.

Ali je bil Anton Sovrè zadnji, ki je še znal slovensko?

Kultiviran človek bo užival ob poslušanju heksametrov v nedosegljivo mojstrskem jeziku človeka, ki je leta 1950 za prevod dobil Prešernovo nagrado in po katerem se imenuje najvišje priznanje za prevajalske dosežke. Največ zaslug za gledljivost/poslušljivost predstave ima v bistvu Anton Sovrè: v heksametru ne moreš govoriti trivialnosti. Ta govor je že po defaultu vzvišen, privzdignjen, če ne celo fascinanten — in to neglede na pomen, ki ga tri četrtine publike zagotovo ne dojame, prav toliko pa jih ima najbrž tudi težave s prelepo slovenščino, nabito z nasekanim, skandirajočim metrumom, z za današnje pojme norimi obrati v besednem vrstnem redu in s pozabljeno družinsko srebrnino arhaizmov.

(Kar zadeva igralce, je njihova dikcija morda generacijsko pogojena: heksametre so najbolj popolno deklamirali Jette Vejrup Ostan, Janez Škof in Jernej Šugman, stari plus-minus petdeset let — medtem ko daktilske stopice in cezure mlajšim očitno manj ležijo. Resno.)

Jette Vejrup Ostan kot Hera in Jernej Šugman kot Agamemnon. [Fotografija: Peter Uhan.]

Ferfremdunga

Podobnosti med Lorencijem in Pandurjem kot režiserjema velikih predstav so v bistvu površinske — pod tem pa sta seveda vsak po svoje samosvoje avtorska. Najbolj opazna in verjetno tudi bistvena razlika med njima je odnos do igralcev.

Pandur iz njih izvablja ne samo maksimum odrske prezence, temveč predvsem strast — pogosto še preveč, ker manj vešče preusmeri do afekta/afektiranosti —, medtem ko so Lorencijeve figure ležerne, distancirane, nezainteresirane, rezervirane, cinične, pogojno, poljubno prisotne.

Razpon in register čustev, ki jim jih Lorenci dá igrati, seveda ni pri njem nič manjši, vendar je vedno tapeciran, kot da bi hotel — namenoma, seveda, ne da ne bi znal: iz principa in sledé konceptu — pripraviti igralca in gledalca do tega, da ne bi pozabila, da je teater samo fikcija in da so oni tam na odru pod njegovo taktirko zato, da nekaj dopovejo nam tukaj na drugi strani rampe. Stranger but not bigger than life.

Fanatični Pandur ne bo za nič na svetu dal vedeti, da je teater samo igra. Pri njem je vse tako prekleto zares, da realnost teatra kar šprica in poplavlja življenje, kakršnega poznamo v dvorani in ki je oder sam.

Da je to njegov princip, Lorenci daje vedeti s potujitvenimi efekti. Prav nič filmični dvoboji na življenje in smrt med Trojanci in Atenci so brez krvi in stilizirani kot računalniške igrice, za nameček pa to pokončanje Hektorja in desakralizacijo njegovega telesa in Priamovo objokovanje sina stilizira z znašanjem nad svinjsko — ali telečjo? (pardon) — polovico. Za konec pa še pop pesmica, da bomo vsi umrli. Tudi tista nič hudega sluteča gospa in gospod iz prve vrste in verjetno tudi mi vsi žalujoči ostali v dvorani.

Lorencijeva Iliada je kompleksno in premišljeno delo, ki pa ji — pač stvar okusa — po mojem prav zaradi te ferfremdunge le malo manjka do mojstrstva in fascinacije nad genialnostjo, ki vedno predpostavlja iluzijo, da ne rečem lahkovernost publike, ki se pusti zapeljati. S svojim konceptom, interpretativnostjo, podporo izjemne glasbe bi lahko bila perfekten Gesamtkunstwerk, če bi igralci pokazali še kaj več kot virtuoznost in ubogljivost do zadržanega preresnega režiserja.

Jernej Šugman, Jure Henigman, Matej Puc. [Fotografija: Peter Uhan.]

Janez Škof, Aljaž Jovanovič, Marko Mandić. [Fotografija: Peter Uhan.]

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE