Večinska polovica je pozabljena polovica (Novega mesta in celega sveta)
Po lanskih podatkih živi v Sloveniji 1.040.770 žensk. Moških pa 1.025.125. V prestolnici nas je 10.391 več kot moških. Toda dediščina, zgodovina — če se tokrat omejim samo na presojo po poimenovanju ulic in ceste in po spomenikih — je v znamenju moških.
Ljubljana ima 1623 ulic — 48 jih nosi imena po ženskah. Med njimi jih 12 nosi imena po umetnicah in znanstvenicah. Le ena med njimi je v centru. V mestni komisiji za poimenovanje je sicer pet članov in dve članici. Med 360 spomeniki v prestolnici je zelo malo tistih, ki so posvečeni ženskam.
2 od 192
Podatke sem poiskala potem, ko sem v rodnem Novem mestu poslušala pogovor in predstavitev projekta Pozabljena polovica Novega mesta.
Mimogrede, tudi v Novem mestu živi več žensk kot moških. Le dve od 192 ulic sta poimenovani po ženskah.
Zato so se Novomeščanke po navdihu knjige Pozabljena polovica in projekta Mesta žensk lotile raziskave domačega terena (Društvo za razvijanje prostovoljnega dela, Založba GOGA, Društvo Est=etika in Mestna občina Novo mesto.)
Lotile so se ga konkretno. Najprej so sodelovale strokovne komisije širokega nabora — seveda tudi moški, čeprav v manjšini —, pa predstavnice in predstavniki knjižnice, muzeja, Zavoda za varstvo kulturne dediščine, pa profesorji, literarni zgodovinarji, tudi z Inštituta za medicino in zgodovino medicine, pa slavistke. Skratka, pester nabor.
Samo 12 žensk
Zgodilo se ni še nič. Je pa narejen natančen načrt sprehajalnih poti in obeležij v centru in okolici. Poimenovanja so predlagana — kar pa ne pomeni, da je izbor dokončen. Želijo si vključitev civilne družbe in lokalne skupnosti.
Po izbranih kriterijih je 74 predlogov izluščilo 12 žensk:
- Ervina in Zora Ropas (glasbenici, skupaj na enem obeležju)
- Ilka Vašte (pisateljica)
- Marica Strnad Cizerlj (pesnica, pisateljica)
- Marta Mušič Slapar (farmacevtka, gospodarstvenica, soustanoviteljica tovarne zdravil Krka)
- s. Ivana Oblak (prva učiteljica gluhonemih deklic v slovenskem jeziku)
- s. Agneta Gerzin (prva predstojnica ženske bolnišnice)
- Elizabeta Soklič (prva učiteljica na Gimnaziji Novo mesto 1926/1927)
- Marija Masten (prva slovenska kirurginja)
- Marija Tomšič (prva medicinska sestra na Dolenjskem)
- Vilma Pirkovič Bebler (partizanka, prvoborka, političarka)
- Vera Albreht (pisateljica, pesnica)
- Marjeta Vasič (prevajalka).
Nova izključevanja?!
Konservatorski načrt je pri prenovi mesta — ki prav zdaj intenzivno poteka — spregledal vlogo žensk v novomeški zgodovini. Snovalke pravijo, da zavira izvedbo že izdelanega projekta Pozabljena polovica in s tem pobudo, da bi ženski del zgodovine vrnili v javni prostor.
Zato so organizirale pogovor in javno predstavitev doslej opravljenega dela.
Med pripravami se jim je pisno oglasil tudi glavni snovalec konservatorske prenove mesta. Ne bom ga imenovala, saj se bo sam prepoznal.
Takole je napisal organizatorkam:
“Vsi se strinjamo, da je potrebno na tem področju narediti premik. Seveda pa tovrstna obeležja najprej postaviti tistim, katerim je naše mesto dejansko velik dolžnik (Božidar Jakac, Janez Krajec, Pia in Pino Mlakar, Bogo Komelj, Severin Šali, glavni protagonisti Novomeške pomladi, Anton Podbevšek, Fran Zwitter, Ferdinand Seidl, Marjan Mušič idr.). Res je, da so z izjemo Pie Mlakar vsi moškega spola, [kar] tudi verjetno ni težko razložiti. Toda v želji, da bi poudarili — morda v tem trenutku malo na silo — prispevek žensk pri razvoju našega mesta, ne smemo pristopiti k novim izključevanjem.”
“Preteklost je tuja dežela.”
Skratka, gospoda skrbi izključevanje. Da ne bo pomote: gospodovemu moškemu naboru ne oporekam. Toda vse kaže, da ima po državi veliko somišljenikov. Njegova mantra so dokazano kvalitetni in znani (moški). Če bi prišel na predstavitev projekta, bi med drugim slišal ddr. Vereno Vidrih Perko:
“Spominjanje je edina pot k pravičnosti in demokraciji. Zgodovino resda pišejo zmagovalci, toda dediščino sestavljajo mnogi, množice, pripoveduje zgodbo vseh, ne samo zmagovalcev. Dediščina je kritika, ogledalo, pripoveduje o vrednotah vseh nas. Preteklost je tuja dežela, dediščina pa zdravi, opominja. Je tudi konfliktna, povezuje in ne bi smela biti dekla sodobne družbe.”
Jovo Grobovšek: Novo mesto.