Kavelj 22 za intelektualce: Mi pa v jok in na kozolec

29.3.2018 / 06:08 4 komentarji
Intelektualci obstajajo samo, če jih prepoznajo mediji. Pogrešajo pa jih zato, ker so se odločili, da jih ne prepoznajo.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Kdo točno danes velja za intelektualca? Kako slovenski mediji v resnici uporabljajo ta pojem? Kaj jim sploh predstavlja?

Ta in podobna vprašanja so mi šla po glavi, ko sem v Delu zagledal članek Jasne Kontler pod naslovom Odrinjeni intelektualci, nepotrebna znanost in s podnaslovom: “Intelekt na robu družbe: bolj ponosni na kozolce kot na znanstvene dosežke”.

Tekst govori o okrogli mizi z enakim naslovom (Intelekt na robu družbe), kjer so v okviru programa 26. Stefanovih dnevov na Institutu Jožef Stefan (IJS) gostili tri novinarje in urednike: Ervina Hladnika Milharčiča, Alija Žerdina in Marcela Štefančiča. Razpravo je povezoval prof. dr. Jadran Lenarčič. 

Portal Tromba, ki je objavil posnetek večjega dela razprave, je razpravo pozneje povzel tako, da so si gostje zastavljali vprašanje, “zakaj postaja slovenska družba vse bolj antiintelektualna”.

Panjske končnice in kozolci

Novinarkina prezentacija pojma intelektualca je v veliki meri sledila nesrečni intonaciji gostov in organizatorja. Izkazalo se je namreč, da te besede v njenem pravem pomenu ne uporabljajo niti Lenarčič niti nobeden od treh gostov. Zanje je v najboljšem primeru intelektualec nekdo, ki uporablja intelekt — sicer pa so ta pojem uporabljali kot sinonim za znanstvenika.

Zato je pomenljivo, kako je direktor IJS izbral goste. Ali v novinarjih prepoznava intelektualce, ki poznajo svoje področje in znajo presoditi, kakšna je vloga intelekta v družbi? Zakaj ravno oni? Bi iz tega smeli izpeljati sklep — ki se zdi prehiter —, da so za znanstvenike, ki vodijo takšne ustanove, dandanes misleci družbe samo še novinarji? Če bi razprava potekala na témo medijske recepcije intelektualcev, bi to še lahko nekako sprejeli. Pa ni.

Intelektualno delo in Klik NLB

Moderator se je v razpravi spraševal, ali imajo “intelektualci v sodobni družbi sploh kakšnega zaveznika”, razpravljal o slovenskem duhu, intelektualcih in šoli, ki da mora gojiti radovednost, medtem ko je “najbolj radovedna oseba sosedova tašča”.

Iz tega je zaključil, da ni “dobil občutka, da je to kakšen dosežek za našo družbo”. Naša družba duši ustvarjalce, šola je protiustvarjalna.

Za Žerdina je intelektualna produkcija strošek — kar v praksi pomeni, še pravi, da od tega ne more živeti (“Od klikov jaz ne bom živel, ker ga ne morem pretvoriti v Klik NLB.”)

Ko je stvar postala rahlo votla, se je bolj pri začetku razprave javil dr. Dušan Turk in navzoče obtožil praznega “štosiranja”.

Kmalu je postalo jasno, da prisotni gojijo čisto posebne simpatije do redukcije pojma intelektualec na “intelektualnega delavca” in končno znanstvenika. Ali še, v dostavku, da je to tisti, ki promovira znanost. Dodatno vprašanje bi se moralo glasiti: katero oz. katerokoli znanost?

Takšen preskok bom jemal za simptom zgoraj naštetega, predvsem pa kot posredni dokaz normalnosti dezintelektualizacije medijskega prostora.

Intelektualec vs. znanstvenik in akademik

Poleg tega mi ni jasno, kje so vsi ti silni znanstveniki, ko antiintelektualizem oblasti napada svobodo mišljenja in ustavlja kritičnost mislečih ljudi. Tako so se izrazili sami.

Želim povedati, da akademski in univerzitetni delavci danes v glavnem niso več družbeno angažirani. Ne čutijo več moralne odgovornosti. Tudi vloga zaposlenih na univerzi je pojmovana drugače. Javni interes akademikov ni jasno artikuliran, specializacija znanj je opravila svoje, občutek za delovanje v skupno dobro se je izgubil. Vsak skrbi samo še za svoj kotiček.

In kaj sploh delajo intelektualci?

Tudi časopisu Delo samemu v skoraj štiriletnem obdobju, ki sem ga pregledal, ni uspelo navesti več kot pet poimenovanj intelektualcev — ne števši tako imenovanih novorevijaških “razumnikov”.

In če že, kakšna je bila njihova odzivnost ob kršitvah človekovih pravic, varčevalnih ukrepih, drastičnem krčenju sredstev za vzgojo in (univerzitetno) izobraževanje z vsemi nesporno katastrofalnimi posledicami? Ali ob diskriminaciji, nestrpnosti in sovražnem govoru?

In kaj potem tisti po izboru novinarjev in urednikov sploh delajo?

Intelektualci znanstveniki se bodo bahali s svojimi računalniškimi simulacijami taistih zasmehovanih kozolcev in panjskih končnic. Tisti bolj družboslovno usmerjeni pa bodo dvakrat na leto ponudili komentar o vzponu populizma v Evropi, s posebnim poudarkom na dogajanju v Franciji in Veliki Britaniji.

Domačemu prostoru pa se bodo izognili v velikem loku. V obojestransko veselje in korist. Manj ko je nevarno in sebi škodljivo, bolje za ene in druge.

Medijsko odkrivanje intelektualcev

Ko sem pred leti poskušal ugotoviti, koga mediji prezentirajo kot intelektualca, sem za prečesal Večerov sicer odlični arhiv in ugotovil, da novinarji pojma intelektualca skoraj ne uporabljajo.

V več kot desetletnem obdobju je bil uporabljen samo dvakrat: kot kratka notica o tematskem bloku o mariborskih intelektualcih, ki sem ga davno nazaj uredil v reviji Dialogi, in leta 2011 — dan po Kanglerjevem priprtju —, ko sem v imenu “mariborskih intelektualcev” zahteval odstop takratnega župana.

Zadeva se je komično ponovila pred lanskimi predsedniškimi volitvami, ko sem novinarjem poslal v nadaljevanju demonizirano pismo v imenu “34 intelektualcev”, v katerem smo argumentirali, zakaj predsednik Borut Pahor ni ustrezna izbira za predsednika republike. Spet je prišlo do znanega medijskega refleksa: novinarji so uporabili ta označevalec samo zato, ker sem ga uporabil tudi sam v spremnem dopisu. Dvomim, da bi sicer ga.

Moja izkušnja, če nekoliko pretiravam, je skratka naslednja: novinarji pojma intelektualec ne uporabljajo več, razen če ga nanj spomniš sam. Človek se vpraša, ali morda gre za koncept, ki ga je povozil čas, medtem ko oni sami želijo biti moderni. Če ni tako, potem je to pač njihov prispevek k dezintelektualizaciji prostora.

Intelektualistični kavelj 22

Meni to pove, da je medijska funkcija promocije intelektualizma tako šibka, da novinarji in uredniki niso več zmožni prepoznavati potrebe po njem. Zato je njihova zaskrbljenost v zvezi s tem lahko le hipokritična.

Temu dejstvu, kar se nanaša predvsem na slovensko medijsko sceno, bi lahko rekli “intelektualistični kavelj 22”: zato, da bi odkrili intelektualce, jih morajo kot takšne inherentno prepoznati mediji. Če jih pogrešajo, pa jih pogrešajo samo zato, ker so se predhodno tako odločili.

Ali če obrnem zgodbo: da bi intelektualce lahko imeli za intelektualce, jih mora javnost prepoznati. Javnost pa lahko o njihovem delovanju in pomenu njihovega dela informirajo predvsem mediji. Kar pomeni, da o tem, kdo je intelektualec, pretežno odločajo oni. Zato nihče ne more biti intelektualec, če ga kot takega ne prepoznajo mediji in javnost.


Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen na avtorjevem blogu In media res v sredo, 28. marca 2018, pod naslovom Odrinjeni intelektualci v medijski naraciji Dela. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno s privoljenjem avtorja.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE