Kruh iz pol kile koke, pardon: moke

Za božič sem kuhala kot nora. Predjedi, nadjedi, podjedi, vse živo. No, predvsem je bilo vse mrtvo, ampak imelo je okus, kot da je še živo skočilo v pečico. Kura se je pred tem še malo namazala s kremo za sončenje z okusom timijana in se pošteno najedla suhih žemelj in česna.

Valentininega recepta sem se držala kot klop in rezultat je bil navdušujoč. Res pa je bila kura domača in res sem jo čez noč namočila v slanico.

Blazno ponosna sem čez nekaj tednov povabila na obisk prijatelje. Kao v nov flet, pa lepa kuhinja in fensi beštek brez ukrivljenih zob.

Očitno sem vse vzela malo preveč na izi. Cel dopoldan sem posedala na tržnici in že pošteno gledala v dno vinskega kozarca, ko sem šele začela računati ure do prihoda gostov in ugotovila, da je vrag vzel prekleto kuro.

Solata je letela po luftu, mokra kura mi je dvakrat padla na tla, čebula se mi je prismodila in gora krompirja mi je kazala šlekapac. Mater, mater, prav mi je!

Z zalitim modrčkom

Blazno važna sem Slani kazala, kako pod kožo natlačiš maslo, dokler nisem ugotovila, da ga tlačim pod rit namesto pod prsi. Ko sem ga poskusila zbezati ven, se je koža odprla kot zadrga. Jebenti kuro!

Končno jo nafilam, stlačim v pečico. Pot mi teče po hrbtu. Predpasnik je tak, kot da sem cel dopoldan puzala po klavnici. Z zadnjimi močmi potegnem zamašek iz steklenice, si napolnim kozarec in ga hitro nagnem. A ker sem imela od kurjega putra mastne roke, mi je kozarec zdrsnil v rokah in tako je pol vina končalo za majico.

Takrat pa pozvoni na vratih. Pa ne, no! A ne morejo malo zamujat, kot se za prave goste spodobi?

V optimističnih sanjah sem si predstavljala, da bom goste pozdravila v perlah in žametu, ne pa z lasmi nalepljenimi na čelo in z zalitim modrčkom. Kot da so kozavi, sem jim na daleč tiščala roko in preklinjala čebulo, ki se mi je zažrla v posvinjan pulover.

Z Michelina na Facebook

Vabilo na popoldansko druženje je bilo sicer mišljeno kot skupinsko kuhanje, a so se vsi lepo parkirali pred kozarce, jaz pa sem še naprej blaznela za štedilnikom. Čez dobro uro je bil krompir končno kuhan, iz pečice je dišalo, gostje pa so bili vidno shirani in že rahlo škilasti od domačega terana.

Kar se je na koncu izkazalo za zelo dobrodošlo okoliščino. Kura je bila kot žagovina, krompir je bil grudast in brez okusa, solata pa kot istrska vdova. Črna in žalostna. Upala sem, da so vsi tako nažgani, da se naslednji dan ne bodo ničesar spomnili.

Ampak mogoče se vseeno spomnijo kurje sedmine, saj se nihče od njih od takrat ni več javil. Nekaj časa me je skrbelo, da jih je vzela salmonela. Še dobro, da imamo Facebook, kjer nič ne piše, da bi jih pojedle kurje gliste.

In če smo že pri tem, dolgo se niso javili tudi gostitelji novoletne zabave. Jaz sem se ponosno javila, da prinesem predjedi, ki so za božič tako lepo uspele. Takrat sem se malo bolj resno lotila zadeve. Navsezadnje so bili tam napovedani ugledni ljudje, ki radi jedo po Michelinovih oštarijah.

Zato sem si naredila orng plan in en dan pred silvestrovim pekla ko nora. Pletenice s tartufi in gorgonzolo. Venček z domačim pestom. Limonino pito s sivko.

Pozabila sem samo, da bo naslednji dan vse trdo kot kamen. In je bilo. Trdo kot kamen na kamen. Potem sem mislila, da bo boljše, če dam v pečico in malo pogrejem. Ampak sem pozabila pokriti s folijo, zato je bilo trdo kot Goli otok.

Cela lanska trgatev

Gostiteljica se je res potrudila. V kaminu je gorelo pol koroških gozdov, v vedrih se je hladila cela lanska trgatev, za dekoracijo mize je porabila jelko v velikosti povprečnega vaškega krispama. Gostje so se slekle v globoke dekolteje in moški so se veselo pasli na njihovih razgaljenih ramenih. In zagotovo je bilo boljše, da so se slinili po babah, ker po mojih predjedeh iz zgodnjega paleolitika se pač niso mogli.

Ne poznam kuharskega izraza za popolnoma faljeno jed, a Bine Volčič bi najbrž rekel, da je bilo vse skupaj za en drek.

In za en drek je bil tudi moj prvi kruh z drožmi. Že nekaj časa sledim koroškim prijateljicam, ki na Instagramu objavljajo filigransko poslikane hlebce kruha. Rogljičke. Potice. To je postalo koroško gibanje za oživitev peke kruha. Anita Šumer je napisala knjigo Drožomanija in vsem se je gladko odpeljalo.

Kruharska biblija

Končno sem dobila svoj izvod kruharske biblije tudi jaz. Sicer sem vedno rahlo dvomila v svoje bralno razumevanje in bila ponosna na hitrostno branje po diagonali, a pri peki ni zajebancije.

Zato sem si vzela čas, marker in zvezek za zapiske. Vse sem naštudirala. Frendice sem gnjavila z glutenskimi mrežami, divjimi kvasovkami in košarami za vzhajanje kruha. Šest dni sem tehtala, zalivala, mešala in gledala, kako se mehurči moj domači kvas.

Bela moka je krasna na črnem pultu, moram reči. Pride lepo do izraza. Tudi umivalnik je zgledal, kot bi se nad njim počesal Pablo Escobar. Le da se je moja koka zalepila v preklete kepe testa in se nalepila, kjer se ji je zdelo. Najraje na vogale umivalnika.

Po šestih dneh sem zamesila testo. Ga gnetla. Prelagala. Zlagala na tretjine. Ga pustila počivati. Vsakih deset minut sem ga gnetla in potem naslednjih deset minut ribala testo z rok. Za nohti sem imela toliko testa, da bi lahko z njim nahranila afriško vas.

Podplat ostane podplat

Potem sem ga dala vzhajati in zaprepadena ugotovila, da ga moram dati čez noč še v hladilnik. Fak! Kako naj ga zjutraj spečem, če moram najprej pečico 45 minut greti na 270°? Naj kličem, da sem zbolela? Da sem se nalezla kvasovke? Da me je pokončal hudobec gluten?

Nema ništa, za eno uro sem ga dala v hladilnik in hop v pečico.

Ne pozabimo, da sem za hrustljavo skorjo dala v majhen pekač pod velikim pekačem nekaj kock ledu. Vse zaman. Po eni uri peke je podplat ostal podplat. Z lepo zapečeno skorjo in zbito sredico. Najbrž bi ga morala dlje mesit, pustit še kako uro več vzhajati, ga dati čez noč v hladilnik, vzeti bolniško in lepo speči tiste pol kile moke.

Mar bi namesto moke imela pol kile koke in vsi problem bi bili rešeni. Tako ali drugače.

Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen v petek, 23. marca 2018 na avtoričini spletni strani Moj B®log pod naslovom Nikoli več ne bom kuhala. Tekst na Fokuspokusu je editiran. Objavljeno v dogovoru z avtorico.