Intima svetobolja in plašč krivde. Ampak ne za Moniko Žagar. [odlomek]

Košček čokolade v pasji dlaki pripoveduje zgodbo o družini z dvema hčerkama, posvojenima iz Rusije. Slovensko-kanadska družina živi med Kranjsko Goro in Ottawo.

Pripovedovalka Paula, ki nima bioloških otrok, se prav nič ne zavija v samopomilovanje. S partnerjem Markusom se spopada z izzivi mednarodnih posvojitev.

V koščku čokolade se prepletajo zgodbe o paru in o njunih hčerkah Jeleni in Katarini in o drugih posvojencih iz različnih koncev sveta.

Avtorica Monika Žagar je po diplomi na FF nadaljevala študij na Berkeleyju, kjer je doktorirala iz skandinavistike. Po letih življenja in dela v tujini je zdaj spet v Ljubljani.

Starejši se je spominjajo po kolumnah v rubriki Naše ladje na tujem v Razgledih. V akademskih krogih je cenjena zlasti njena knjiga o Knutu Hamsunu. Njena romansirana biografija o družini Žagar Dva brata, trije svetovi (2015) je bila nominirana za najboljši literarni prvenec, po njej pa bodo posneli tudi igran dokumentarec.

Monika Žagar: Košček čokolade v pasji dlaki

Do tega trenutka je v Domu III vodila pot, za katero se zdi, da ji je glavni namen, da ljudem prepreči starševstvo. Sestanki, intervjuji, potrdila, prevodi, pečati, papirna birokracija, pristojbine, dajatve in visoki prostovoljni prispevki.

Tako nas lepega dne doma v Ottawi obišče socialna delavka. Ocenila bo, ali je najino okolje primerno za otroke. En teden sva pospravljala in čistila, potem pa še odstranjevala predmete, ki bi bili za otroke lahko nevarni. Tako iz najine zbirke odstranim v klet srebrno srednjeveško bodalo in meč iz 1. svetovne vojne.

A najprej obiščeva družino čez cesto, s katero prijateljujeva, in pogledava, kako naj bi bilo videti družinsko domovanje. Vse je nametano, kot bi nekdo zanalašč raztrosil stvari po tleh. Čevlji, igrače, knjigice, obleke, umazane nogavice, nepomita posoda in skladovnica škatel za pice. Imajo dve hčerki, ena se igra na prenosnem računalniku, druga dela domačo nalogo. Okrog njiju kupi nametanih stvari. Oče, samozaposleni računalniški inženir, dela v sosednji sobi in mu za nered ni čisto nič mar.

Ko socialna delavka prisopiha do stanovanja v drugem nadstropju in se spusti na kavč, zavzdihne in iz torbe naveličano potegne šop papirnatih obrazcev. “Vaše kipe in slike bi bilo najbolje za nekaj časa pospraviti na podstrešje,” pravi mimogrede. Ko ji naredim kavo, se brez ovinkov spravi na prvo vprašanje.

“Ste,” pobrska po obrazcih, “verni?”

“Ne,” pravim. “Ali ateistom ni dovoljena posvojitev?” Ne morem, da ne bi.

“Ne, ne,” se zmede, “samo vprašati moram. Pa vaš soprog?”

“Tudi ne. Po smrti ne bova nikamor odpotovala. V mislih imava lep cvetoč travnik.”

Pisano me pogleda. Zavzdihne. “Kako ste zajtrkovali v svojih mladih letih?” vpraša.

“Res ne vem,” odvrnem. Samo tega se spomnim, kako so ob sedmih zjutraj zvonili zvonovi v Plečnikovi cerkvi sv. Frančiška v Šiški. Takrat me je mama zbudila za v šolo. Kaj pa sem jedla? Verjetno kruh z marmelado in skodelico mleka. V šoli smo potem dobili malico: kruh in voden kakav slabega okusa.

Gospa vneto piše. “Kaj zdaj najraje jeste?”

“Polže in ostrige.” Nisem prepričana, da bom opravila test.

Potem pridejo na vrsto vprašanja o higieni, dnevni rutini, bodočih aktivnostih za otroka, hrani in nakupovanju. O financah, kreditih, dolgoročnem planiranju življenja, o starosti in umiranju, ja, prav o vsem, tudi o tistem, o čemer ne premišljujemo prav pogosto.

“Vsi tisti, ki otroke dobijo mimogrede,” rečem čez debelo uro socialni delavki, “ali celo po nesreči tam nekje pri sedemnajstih, se vsem tem vprašanjem izognejo.”  

Zdaj je že razkurjena. Ampak razkurjena sem tudi jaz, zato kar nadaljujem.  

“Lahko taborijo na dvorišču pri prijateljici, šola in cerkev se jim fučkata, izobrazba in delo tudi, starše in družino prezirajo, otroka pa izpljunejo kot gladko pečko. In potem kmalu še drugega. A otrok bo njihov in nihče nima pravice ničesar spraševati. Tudi če ga zanemarjajo, je še vedno njihov. Kri se ne da. Tudi če ga pretepajo in se nad njim znašajo kako drugače.”

“Taki so predpisi. Kako pa naj vemo, v kakšno družino bodo dodeljeni otroci,” me prekine socialna delavka.

“Imate prav, postopek mora biti. A koliko bioloških staršev bi zvozilo te teste? Koliko jih ima brezmadežno preteklost, določen znesek na bančnem računu, koliko jih je stoodstotno zdravih in z redno zaposlitvijo? In kaj je sploh primerna starost?”

Po nekaj tednih je opis najinega doma in naju samih opravljen, ožigosan in podpisan. Kot dva ubogljiva cirkuška medveda sva preskočila prvo oviro. Vmes čakava še na policijsko potrdilo o nekaznovanju, bančno potrdilo o prihrankih in izjave treh prijateljev, da sva zanesljiva in odgovorna.

Zdravstveni pregled je pokazal, da sva fizično sposobna prenašati napore, ki jih prinesejo otroci. Priloživa slike, na katerih sva urejena tako, kot da greva na pogreb. Vse skupaj mora biti tudi prevedeno in overjeno. Nabral se je lep kup papirjev, in bolj ko jih gledam, bolj postajam živčna. Vse skupaj je test vzdržljivosti.

“Sprejetje neplodnosti”

Pa saj je najino življenje že zdaj polno in lepo, pravi Markus. Prav ima. Ponoči me travme ne preganjajo. Za hip oklevam. Zapeljuje me odsotnost obveznosti in odgovornosti. Poleti plaža, pozimi smučanje, vmes konference, pisanje, dobrodelne akcije, demonstracije, druženje s prijatelji.

Po premisleku postopek nadaljujeva. Gre za kaprico? Izziv? Dokazovanje same sebe? Pustolovščino? Globoko željo po zavezanosti? Nadaljevanje vrste? Vmes hodiva v službo, se druživa s prijatelji in hodiva na koncerte. Pozimi se martinčkava na Havajih.

Na prelepi peščeni havajski plaži se naenkrat spomnim najbolj turobnega in ubijajočega dela papirologije: obvezne psihološke delavnice v postopku posvojitve s pomenljivim podnaslovom Sprejetje neplodnosti. Spominjam se neosebne steklene stavbe v centru Ottawe, v katero sem vstopila čez ogromno in pusto tlakovano ploščad, kjer je žgalo sonce in pihal vroč, vlažen veter. Spominjam se občutka na vlažen tilnik prilepljenih las in širokega krila, ki se mi je ovijalo okrog kolen in stegen. Že vstopim z velikim odporom do zasnove delavnice, ki je samo za ženske. Saj, vedno so krive ženske, o moškosti pa se ne sme podvomiti. A ne gre drugače.

V sobi je kakih trideset žensk, prevladujejo ženske srednjih let. Nekatere se zavezniško trepljajo po hrbtu, druge se razumevajoče in sočutno posvečajo druga drugi. Že vidim, spet mi bodo skušali podtakniti krivdo in sram.

Pozdravi nas voditeljica, ki se predstavi kot psihoterapevtka Mary Johnson. Takoj gre v srž problema: neplodnost je travmatičen problem za večino žensk in parov. Obiskovalke prikimavajo. Gre za občutek izobčenosti in občutek, da jih je doletela življenjska krivica, in to ravno njih in brez razloga.

Po desetih minutah je nekaj udeleženk že v solzah.

Trudim se, da bi kaj občutila. Izgubo! Izumrtje družine! Jalovost! Odsotnost spečega otroka na prsih! Brezzobi nasmeh! Ne, nič se ne zgodi. Vidim samo sirote po vsem svetu. Vidim vse črne ovce v moji širši družini, neprilagojene osebke, patološke samotarje, narcisoidne egocentrike, spretne tatiče, nepopravljive alkoholike in tudi tiste, ki niso uspeli končati niti srednje šole. Kriminalca, ki je bil že večkrat v zaporu in je že prvi dan na prostosti načrtoval nov podvig. Goljufa brez kančka slabe vesti.

A tu je zdaj treba za vsako ceno nekaj najti. Da bo šlo hitreje, delamo v parih in si izmenjujemo izkušnje. Moja prva sodelavka pove svojo zgodbo. Poslušam jo in ji kot le lahko milo rečem, da bo s posvojitvijo vse bolje.

Grdo me pogleda. “Zdaj moramo najprej opraviti s krivdo neplodnosti!”

“Nimam občutka krivde,” ji rečem. “In ne počutim se kot žrtev. Tako se je pač zgodilo. Niti ne gre res za …”

Dvigne roko in pomigne voditeljici: “Medve sva že,” pravi. “Lahko zamenjamo?”  

“To je bilo pa hitro,” pripomni voditeljica. “Le kaj sta utegnili odkriti v tako kratkem času?”

Naslednja sogovornica se mi potoži, da ji je mož leta in leta očital, da je z njo nekaj narobe. “Ko pa sva šla na temeljit pregled, se je izkazalo, da ima zelo malo živahnih semenčic.”

“In potem?” jo vprašam.

“Zdaj je še huje,” pravi. “Upam, da bo s posvojitvijo kaj bolje.”

“Zamenjati morate moža,” mi uide.

Zakaj voditeljica samo kima?

Voditeljica nas zdaj spravi v osrednjo diskusijo. Vrstijo se žalostne zgodbe: neprespane noči, nezbranost pri delu, občutek izključenosti med prijatelji, napetosti s partnerjem, čakanje iz meseca v mesec, depresija ob menstruaciji.

“Nič še niste povedali, Paula,” se voditeljica čez čas obrne k meni. “Kakšna pa je vaša zgodba?”

“Verjetno si zatiskam oči pred problemom,” se malo ogradim za začetek, “ampak jaz si svojih potomcev nikoli nisem želela. Mogoče včasih, ko bi lahko lepo urejene otroke peljala na razstavo slik v Narodno galerijo. Tam bi jih vse zanimalo in lepo bi se obnašali.”

Po sobi se širi mrmranje. “Probleme potiskate v nezavedno,” se oglasi iz zadnje vrste.

Voditeljica vneto prikima. “Mogoče bi vam pomagal daljši pogovor.”

Skomignem z rameni. “Res so bili dnevi, ko sem si želela svojega otroka,” pravim, “a želja je v desetih sekundah minila. Drugih stvari sem si želela še bolj. Ko sta se ponudila potovanje okrog sveta in štipendija za doktorski študij, sem imela kovček takoj spakiran. Tako sem se odločila. Plehka sem, da, plehka.” Usta so se mi sama raztegnila v širok nasmeh.

“Zatiskate si oči. Travmatičen dogodek ste potisnili v pozabo, a bo nekoč izbruhnilo! Bolje je, da počistite čim prej,” se oglasi drobna svetlolaska iz prve vrste.

“Ničesar nimam za počistiti,” odvrnem zdaj že jezno. “Že vrsto let čakam na napad depresije, na zbujanje sredi noči, a še vedno sem zjutraj poskočna, ker trdno spim sedem ur. Zdaj se veselim hčerke. Ni to dovolj?”

Ne verjamejo mi. Mojo zadirčnost si bodo gotovo razložile kot izraz težke travme, ki najeda masko. Kot dinamit, ki bo zdaj zdaj eksplodiral.

Voditeljica spravljivo dvigne desnico. “Vsak ima svojo zgodbo,” pravi. “Kakšna pa je vaša?” se obrne k svetlolaski.

Izkaže se, da je njena zgodba predvsem finančna. Ogromno denarja je šlo za kliniko, kjer so zdravili neplodnost. “Vsak ciklus zdravljenja je bil oderuško drag,” pravi. “Kredite bova odplačevala še leta, a rezultata ni bilo. Po vsem tem sva se z možem odločila, da če ne gre po naravni poti, bova pa posvojila.”

Voditeljica samo kima. Zakaj ne vpraša, kaj je sploh še naravno? Financiranje dragih laboratorijev in klinik, ki delujejo samo zato, da bi nekdo nekje lahko izjavil, da je njegova semenčica opravila svojo biološko nalogo?

Živimo v tehnološko razvitem 21. stoletju z umetnimi kolki, presajenimi roženicami, zobnimi vsadki, melonastimi prsmi, zlikanimi obrazi, bypassi in nazaj prišitimi prsti — ampak o otrocih razmišljamo kot Henrik VIII. o naslednikih kraljestva.

Posvojitev kot zadnji izhod ni prava pot. Toda psihoterapevtka molči.

Brezčutna si, se zgrozim sama nad sabo. Kje je tvoje sočutje do teh nesojenih mater ob teh žalostnih zgodbah? Njihova depresija in žalost sta resnični. Ravno tako hrepenenje po otroku.

A bolj ko premišljujem, bolj se mi zdijo te žalostne zgodbe mačji kašelj v primerjavi z večjimi globalnimi problemi. Zaviti smo v intimo svetobolja in se zavijamo v plašč krivde, ki se zdita kot sam popek sveta. Vojne, brezdomci, razseljenost, to so problemi! Sedem milijard ljudi na tem planetu. Onesnažena voda in zastrupljen zrak. Izumiranje velikih, kaj, tudi manjših živali in žuželk. Potopljeni otoki. Otroci brez družin, ki živijo na cesti. Otroci, prisiljeni v dvanajsturni delavnik, v suženjstvo, v prostitucijo. Lačni otroci, ki nimajo za šolski zvezek ali poštene čevlje, imajo pa kroničen izpuščaj in gnile zobe.

Po delavnici, ko si ženske v gručicah izmenjujejo telefonske številke, odhajam kot izobčenka, izključenka, kot največja prestopnica. Patološki odklon naravnega reda.

Na vratih me prestreže voditeljica in mi moli vizitko. “Če boste slučajno potrebovali pomoč,” mi ljubeznivo pravi.

Hvala. Izpulim ji vizitko in odidem.

Knjiga Monike Žagar: Košček čokolade v pasji dlaki izide maja pri Mladinski knjigi Založba.