Simptom ni Zahovič. Simptom so odzivi na njegovo izjavo. Zgražanje mimoz.

Neverjetno, kakšna štala zna nastati v tej malenkostni in trivialni Sloveniji zaradi ene same nepremišljene, brezvezne, butaste, vendar družbeno nepomembne izjave, kakšno je dal Zlatko Zahovič pred dnevi po nogometni tekmi.

Sama izjava je bila neprijetna. Toda še bolj neprijetno je zgražanje, do katerega je zaradi nje prišlo.

Že dva, tri dni je ZZ eskapada med prvimi in glavnimi novicami v medijih. Dnevnik TV Slovenija je v ponedeljek zgledal kot video za Slovenske novice: prva novica Zahovič, druga neka obsodba za umor, tretja pa še zemeljski plaz v Zgornji Fucking Besnici, ki je zasul lokalno cesto.

Igor E. Bergant potem je v Odmevih malodane zapel parafrazo Predinovega komada o Mariboru, Društvo novinarjev Slovenije pa je pohitelo z obsodbo “obračuna” in Zahovičevo izjavo interpretiralo kot “grožnjo novinarju” in “napad na novinarstvo nasploh”.

Pa kaj še?!

Grožnja? Ne. Neslana pripomba.

Nekdanji nogometni zvezdnik in športni direktor NK Maribor — sicer z dolgo in pestro zgodovino ekscesov in gobezdanja — je v stilu pokroviteljskega mafioza na tiskovni konferenci svarilno in tolažilno potrepljal po ramenu novinarja, rekoč:

“Počasi, sine, ne provocirat. Imaš še dovolj časa. Pred kratkim se ti je zgodila tragedija, kajne? Te je kaj izučila? Mislim, da te ni nič izučila. Še vedno hočeš provocirat in si nesramen!”

In še:

“Včasih se ti zgodi, da za nekaj nisi nič kriv, pa se ti zgodi, tako kot se je tvojemu očetu. Se zgodi, pa ne veš, zakaj.”

To seveda ni bila grožnja. To je bila samo neslana pripomba nekoga, ki je pod krinko kvazi sočutne vzgojnosti zatežil človeku z vtiranjem soli v rano, ki z nogometom ni imela prav nobene zveze.

Za nepoučene, gre za mariborsko interno zadevo: interpelirani “sine”, novinar Ekipe SN, je sin človeka, ki ga je pred meseci na ulici ustrelil patološko ljubosumen morilec.

Prav tako nima nobene zveze dejstvo, da je intepelirani novinar tisti ali eden od tistih, ki so Jakova Faka vsaj posredno pripravili do tega, da se je odpovedal kandidaturi za zastavonošo na otvoritvi zimskih olimpijskih iger.

Pri vsem tem je načeloma razveseljivo kvečjemu to, da se je DNS začelo postavljati v bran tudi tistim novinarjem in medijem, ki v sicer delajo sramoto cehu, stanu in poklicu.

Polbog štajerskega nogometa

Zahovič je samovšečen in aroganten polbog štajerskega nogometa. Prav. So what. Dokler Maribor zmaguje, nas to ne bi smelo motiti, kaj šele pretirano zanimati. Zakaj neki bi se cela država ukvarjala z moralno in karakterno neoporečnostjo bivšega nogometaša? S tem se naj ukvarjajo sponzorji kluba, pa klub sam in NZS, pa magari tudi FIFA. 

Pred več kot 15 leti je še bilo zabavno, ko se je Zahovič zoperstavljal Katančevi selektorski avtoriteti. Danes pa ga je grozno gledati, kako se spravlja na novinarje. Kot objekt njihove pozornosti ali celo kot njihova tarča tarča ima zaradi mene vso pravico, da jih spravlja k pameti — ampak mu žal ne gre od rok. 

Seveda nas lahko načeloma upravičeno moti, da Zahovič komunicira v stilu in na nivoju povprečnega pripadnika Viol. Kot da še ni slišal — pa tudi če bi — za družbeno odgovornost športnikov in športnih delavcev.

Res pa je, seveda, da v Sloveniji na dnevni bazi slišimo še kaj hujšega kot neprimerne izjave enega nogometaša. Tudi od ljudi na bolj pomembnih položajih od športnega direktorja nogometnega kluba.

Kakorkoli, Zahovič se ni hotel niti povleči nazaj, kaj šele eksplicitno opravičiti, zato ga je NK Maribor suspendiral. Pravilno. Naj si pripiše posledice. Zame je zadeva s tem ad acta.

Mimoze, pussyji, snežinke

Za druge pametnjakoviče pa seveda ni in še zlepa ne bo.

Dejstvo je, da pri vsem tem ni Zahovič tisti, ki je simptom. Simptom so odzivi na njegovo izjavo. Zgražanje nad Zahovičem je simptom družbe preobčutljivih. Simptom družbe prehitro prizadetih in užaljenih.

Včasih smo takim ljudem rekli, da so mimoze — danes pa jim rečemo snežinke ali snowflakes ali tudi pussyji.

Dejstvo je, da je tak halo nastal ne samo zaradi tega, ker se primer vrti okoli nogometa kot tako imenovane najpomembnejše postranske stvari na svetu. Tudi ni nastal samo zato, ker je Zahovič neokusno in nepietetno evociral umor očeta novinarja, ki mu je postavljal zoprna vprašanja — kar je mogoče res dno dna v komuniciranju pred kamero.

Halo je nastal predvsem zato, ker živimo v družbi posameznikov, ki se za vsako figo pritožujejo. Upravičeno ali neupravičeno. Ljudje kar naprej jokcajo. Z razlogom ali brez.

Zakaj bi bili mediji izvzeti?

Pri tem prednjačijo novinarji. Trditi, da je Zahovičeva provokacija “napad na novinarstvo nasploh”, je smešno. Odkod sploh ideja, da je novinarje oz. medije prepovedano ali vsaj neprimerno, nezaželeno napadati? Zakaj bi bili mi izvzeti? Ker hočemo imeti imeti mir pred zoprneži, ki jim samoiniciativno služimo ali celo hočemo nekaj prodati?

Dokler so napadi na medije napadi v narekovajih, ima kdorkoli vso pravico, da to počne. Saj tudi mi z veliko žlico zajemamo pravico do marsičesa. Tudi kakšno takšno, ki nikomur razen nam ne tekne.

Reakcije na Zahoviča spominjajo na incidentič z Zobcem, ko je neveden varnostnik trdo prijel njegovo veličanstvo vrhovnega sodnika, ta pa je zato naredil tak halo, da se je moral zasmiliti celi Sloveniji.

Spominjajo tudi na feministično cenzuro izjave Vesne V. Godina, da je njena babica “vedela, [da] ko je mož slabe volje, se ne kregaj z njim, [ampak] mu skuhaj kaj, kar ima zelo rad, in potem se dajta dobro dol”.

Nakar še Nussdorfer

Spominjajo pa tudi na zadnji primer, ko je nevladna organizacija Open — namreč Zavod za kulturo raznolikosti, “ki širi idejo antidiskriminacije, spoštovanja človekovih pravic in raznolikosti, [izvaja] raziskovalne in promocijske projekte s področja človekovih pravic, kulture, socialne varnosti in ekonomskega sistema [in ki ne želi] biti zgolj nema priča družbenega dogajanja, ampak njegov budni opazovalec in soustvarjalec” — obsodila intervju z varuhinjo človekovih pravic Vlasto Nussdorfer zaradi “nesprejemljivih izjav, ki vzbujajo dvom v njeno nadaljno primernost za opravljanje [te] funkcije”.

Njen greh je to, da je rekla, da so nekateri moški “poženščeni”, nekatere ženske pa “možače”.

Seveda se je hitro našla še ena medijska mimoza, ki je marginalno mnenje nevladnikov obesila na velik mainstream zvon domnevne “nedopustnosti”.

Ekosistem gnojnice

Problem je tudi v tem, da si mediji dandanes vse dovolijo. Še posebej ta Odlazkov šoder. Njegovi mediji, vključno z Ekipo24 oz. Ekipa SN je dejansko največji poden od podna, ki mu v primitivnosti težko konkurirata celo Janševa Škandal24 in Nova24TV.si.

Nisem taka svinja, da bi nesrečnemu Dejanu Mitroviću privoščil, da jih je fasal od Zahoviča in da je revež moral včeraj zaprositi za policijsko zaščito, ker da mu pobesnele Viole grozijo.

Se pa moramo zavedati, da je slovenski medijski ekosistem vedno bolj ekosistem gnojnice. Normalnejši mediji se lahko na glavo postavimo, pa ne bomo dosegli nič. Zato se sprijaznimo s tem, da modeli okrog nas ne delajo nič pametnejšega, kot da vse zalijejo z gnojnico, potem pa samo jokcajo in se delajo boge.

Novinar zajebava Zahoviča, ker Maribor izgubi po njegovem preveč tekem zapored. Zahoviču se ftrga in ga zajebava nazaj še bolj primitivno kot on njega. Novinar se začne delati bogega in uživa pod reflektorji usmiljenja. Zaho je trmast in se noče opravičiti, ker je ta gnusni časopis objavil naslovko, ki zgleda kot njegova osmrtnica. Državljani se angažirajo za in proti. Od intelektualcev pa do naključnih pasantov.

In potem se cela država ukvarja s problemom tistih, ki so mentalno na nivoju nogometnih navijačev v trenutku, ko sodnik prekliče regularen gol.

To je to.