Vnebovzetje Matjaža Gantarja (1963–2018)

20.3.2018 / 06:08 2 komentarja
Če je že moral umreti pri teh letih, potem vsaj upam, da zdaj tam zgoraj pilotira kot nek sodobni, tragično veseli Ikar.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Malokaj mi je tako seglo do srca, da sem se resno zamislil, kot ta življenjska modrost Matjaža Gantarja. Predlani 26. septembra proti večeru sva nazadnje sedela v Dvornem baru in pila pivo. Jaz sem v šali spet načel njegovo pilotiranje, on pa mi je z žarečimi očmi začel že n-tič razlagati, kako mu je to super — in prvič dodal še nekaj v tem stilu:

“A veš, stari, moški v najinih letih si morajo na novo izumit kariero. Začet delat nekaj drugega. Koliko časa si že ti v medijih? Se ti zdi, da je to še vedno isto kot pred 30 leti? Ni, ne? Jaz sem se odločil, da bom začel delat nekaj drugega. Saj ne, da mi ne bi več bilo do biznisa. Nekaj sem pa naredil. Ampak to z avioni sem moral naredit. Bit poslovnež je suženjstvo. V medijih je isto, saj sam veš. Svoboda podjetništva je bulšit. Podjetništvo je suženjstvo. Okej, to je moj job, ampak svoboda je pa v cockpitu.”

The real thing

Športna letala je Gantar pilotiral že prej, ker ga je veselilo in ker si je lahko privoščil, ampak potem si je zaželel the real thing. Potniška letala. In se je vpisal v pilotsko šolo. Ne vem, kako dolgo je to trajalo, ampak rekel je, da je bilo veliko zelo zajebanih izpitov. Od meteorologije in fizike pa do elektronike in predpisov in vse živo. Občutek v simulatorju letenja pa je baje totalno nor. Potem zares v avionu pa seveda sploh.

Službo si je potem tako zorganiziral, da je po en teden ali deset dni šibal sem in tja po evropskih destinacijah, kamor pač Adria leti, nakar je spet pavziral in delal to, kar je ves čas delal, na KD. Pa spet nazaj v nebo.

Rekel je, da se je skoraj odvadil kaditi, ker da res ni prijetno stati in kaditi v vetru pod avionom, ko je pavze med dvema poletoma ravno toliko, da natankajo kerozin.

Na Adrii so ga imeli radi. Neka stevardesa mi je pravila — od nje sem pravzaprav izvedel, da ima tumor na možganih —, da noben pilot ni bil tako natančen in vesten kot Matjaž, pa čeprav ni imel najdaljšega staža.

Marijino vnebovzetje

Matjaža Gantarja sem spoznal 2002. Iz osebnih okoliščin, ki se jih slučajno spomnim, lahko rekonstruiram, da sva imela prvi sestanek 16. avgusta. Dan po Marijinem vnebovzetju. Spomnim se, da sem iz njegove pisarne v nekdanjem Kompasu na Celovški ob obvoznici oddrvel naravnost v Zambratijo v kolonijo k svoji dolgo izgubljeni hčerki. Zato vem.

Takrat sem sestavljal konzorcij investitorjev v nov časopis. Ne spomnim se točno, po kakšnem vrstnem redu so se pridruževali. Zagotovo je bila prva Styria, potem pa Infond ali KD Group ali obratno.

Tako sem nehote skonektal Gantarja in Klausa Schweighoferja. Nedolgo zatem sta imela dolg sestanek, ki se je baje zavlekel pozno v noč, in se dogovorila za ceno 22-% deleža v Dnevniku. Matjaž se mi je pozneje hvalil, da ga je dobro prodal, Klaus pa, da ga je dobro kupil.

Tako to delajo dobri poslovneži. Da so eni in drugi zadovoljni.

Win some, lose some

Gantar je bil že prevelik šef, da bi hodil na naše sestanke, na katerih smo — v prostorih Schollmayerjevega Bebeja — naklepali lastniška razmerja in strukturo podjetja izdajatelja in draftali pismo o nameri, zato sta KD Group takrat že zastopala Dean Mikolič in Damijan Korošec.

Toda ko so naslednje leto moj projekt dodelili KD Naložbam in ga je formalno prevzel Janez Bojc, se je ta odločil, da v nov medij ne bodo investirali. Že zato ne, ker so se enega pravkar znebili. Gantarju je bilo žal, ker me je podpiral, ampak se ni hotel vmešavati v Bojčeve odločitve. Normalno. Jebiga.

Gantarja so vedno matrali mediji. Vsaj privatno, čeprav je to sčasoma vedno manj mešal s svojo službo. Ko sem ga hotel navdušiti za Fokuspokus, je bil spet za stvar, vendar je iz previdnosti in ljubega miru projekt predal za to poklicanim.

Excelova tabela sicer ni pokazala nič takega, kar bi se jim po njihovih poslovnih kriterijih zdelo interesantno, vendar je Gantar tokrat vztrajal. Po mojem samo zato, da me ne bi spet razočaral. In tako je KD Group le postal družbenik podjetja Medium Media oz. Fokuspokusa. Dokler ni deleža prodal (svojemu) Radiu Kranj in čez nekaj časa — še pred Gantarjevo boleznijo, da ne bo pomote — definitivno izstopil. Ker jim pa le ni šlo več tako dobro.

Gantarja sem imel rad in on mene. Če ne bi bilo tako, ne bi jaz hodil k njemu, niti se on ne bi potrudil, da bi mi nekako pomagal. Všeč mu je bilo, da ne delam drame, če mi kaj ne rata. To mi je enkrat celo rekel in se mi je zdelo fajn. Win some, lose some. Ali obratno. 

Tragično veseli Ikar

Matjaž Gantar je morda bil edini direktor, ki je po uveljavitvi protikadilskega zakona meni nič, tebi nič kadil naprej v pisarni. To se mi je zdelo kul. Čeprav sem bil ob napovedi Bručanove nikotinske represije še kadilski liberalec — uf, na Valu 202, v Dnevniku, v Trenjih in še v Odmevih! —, sem pozneje (in to kmalu) mnenje spremenil.

Prepoved kajenja v zaprtih javnih prostorih absolutno, ne pa tudi v poslovnih oz. delovnih, vsaj ne privatnih. Pisarna je ja drugi dom, zakaj ne bi človek v njej kadil? Še posebej, če je šef in mu drugi ne smejo težiti.

Tako sva z Matjažem rauhala v njegovi pisarni. Njegova tajnica gospa Nevenka je vedno poskrbela za kakšne ledene kocke ali ferrero rochere. Če ni ravno imel kadilca na obisku, po mojem ni kadil veliko.

Na stari lokaciji na Celovški sem se vedno usedel tako, da sem za njim videl digitalni print na platnu ruske umetniške skupine AES+F z naslovom Action Half Life. Slika me je vedno fascinirala.

Razen Gantarja nisem poznal oz. ne poznam nikogar, ki bi tako kot jaz 30, 40 let vztrajal pri rdečem marlboru.

Steve Jobs je nekoč rekel — ne prvi, seveda —, da noče biti najbogatejši na pokopališču. Da je bolj pomembno, da gre zvečer spat z občutkom, da je danes nekaj dobrega naredil.

Če je Matjaž Gantar že moral umreti pri teh letih — ko je smrt lahko že za vogalom, ne pa tudi manj brez veze in nesmiselna —, potem vsaj upam, da je umrl s tem občutkom. In da zdaj tam zgoraj sam sebe pilotira kot nek sodobni, tragično veseli Ikar.

AES+F (Tatjana Arzamasova, Lev Jevzovič, Jevgenij Svjatski, Vladimir Fridkes): Action Half Life, Episode 2 #12'; lakiran digitalni tisk na platnu, 150 x 187,5 cm (2003). To sicer ni točno ta slika iz Gantarjeve pisarne, je pa iz te serije.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE