Sweet little bedne laži

Al pa zato, ker nočemo prizadeti drugih. Dobr, maš tud modele, k si kr na suh zmišljujejo zgodbice. Pa čeprov vsi vemo, da nakladajo, lažejo tok, da še sami seb verjamejo. Sam ta folk je kategorija zase “poiščimo si pomoč, ker ne znamo pritegnit pozornosti drugače kot z bullshitom in bučami”.

V parlamentu bi se znal najdet kakšen tak. Sam kaj, ko so tam najbolj resnicoljubni. Tok pošteni, da so edini, k jim ni treba za job urinskih testov delat, da bi mi raja videli, kaj vse se jim po nosovih skriva. Oni pa že ne bi lagali.

Tko k starši. Kako boš lastnemu otroku lagal? Z lahkoto. Ta prvo bučo ti prodajo skor za dober dan, ko te nafukajo, da ti en Božiček nosi darila. In cel nateg, kako bo uletel in priletel, tamali pa čist vzhičeni, k še ne vejo, da bojo isto zgodbo nekoč nakladali svojim otrokom.

Ni dedka Mraza

Po mojem se ta malim itak jebe. Isti kurac, če bi oči rekel, da je sam nabavil darila. Sam da so.

Kaj pa revni, k ne preživijo niti čez mesec, majo pa pridne otroke? Kako se pa oni lažejo? “Veš, letos se je Božiček odločil, da bo letel mim naše bajte.”

Pri nas v razredu je en pred nami vedel, da je dedek Mraz en mumbo-jumbo in to povedal. Pol sem pritekla domov: “Mamiiiiiiiiii! Ueeee … A res ni dedka Mraza?”

Mene bi po mojem kr za vedno pustila to verjet, dokler ne bi čez 20 let na Googlu odkrila resnico: “A daj, ne seri! Tko je to?” In pol ti uleti otrok čist besen domov in te postavi pred dejstvo, ti pa z odprtimi usti študiraš na hitr, al je že cajt za resnico al čmo še mal podaljšat domišljijo.

Zadnjič mi je ena znanka razlagala, kako se je šla na hitr stuširat. Naenkrat zasliši svojga otroka — pozabla kok star, otrok pač —, da neki zavrešči. Se zagoni ven iz banje naga, se skor polomi vmes, uleti v dnevno in zagleda svojga potomca, k gleda pornič. Prešaltal kanal.

Začuden bulji v ekran in seveda standardno vprašanje: “Mami, kaj to delajo?” 

“Aha. In ti si mu naga razložila zgodbico o čebelcah in podobno?”

“Ma kakšne čebelice! Lepo sem mu obrazložila, da je gospod invalid, teta mu pa pomaga. Da ga kao umiva.”

No, lepa. Ta bo ziher junfer do 25. leta. Invalid si ziher ne želi bit, pa tud noče, da bi ga tete umivale.

Morala za pubertetnike

Starci znajo bit tud taki lopovi, da svojim pubertetnikom moralizirajo: “Ko sem bil jaz tok star k ti, sem bil vzoren. Same petke. Petke, ti pravim! Nč pit, mi sploh nismo vedli, kaj je to, tud jointi takrat še niso obstajali. Pa punce nam niso šle po glavi. Nč. Sam petke! Pa starše ubogat.”

Ja, valda. Pol pa gre z otrokom na en giro po mestu, pa sreča znanca, k začne nabijat njegovmu najstniku: “Če bi ti vedel, kako lump je bil tvoj oče. Se spomniš, Stane, kakšni smo bli? E, naša mladost. Ko smo spizdili mopede pa na ful gas naokol. Pa ko nas je marica pustila tam nekje v vukojebini. Pa ko so nas peljali na pumpanje. Joj, lepi cajti. Pa a nisi kr z dvema češpljama naenkrat hodil?”

Fotr ves rdeč v ksiht, tamaumu se pa kr učke zasvetijo. In začne sam ponarejevat opravičila za šolo. Ker kurc, zakaj bi starci sploh rabli kej vedet, kaj se dogaja, sej itak vsi lažejo.

Lažejo tud mediji pa v reklamah

Pa v zaporu so tudi vsi nedolžni. Vsi lažemo. Eni zato, ker hočjo zaščitit otroke. Otroci zato, da jim ne navlečejo ušes do Šiške in nazaj zarad kakšne lumparije. Ena obična bejba na cesti, k se pred svojo največjo simpatijo v šoli dela, da ga ne mara. Vsakič ko te ustavi policaj v avtu, pa rečeš, da nisi pil, čeprov maš tri v riti. Ko rečeš frendici, da ni tok debela, čeprov si ji že hotu predlagat, naj se prjav na Biggest Loserja. Velik medijev laže že sam z naslovi. Kamoli reklame. Tam ti vsakodnevno lažejo z veseljem.

Maš seveda različne laži. Če lažeš ženi mesece in mesece, ko prihajaš k ženi iz pojstle od jebačice in razlagaš, da si bil na bowlingu, seveda ni isto, kot če lažem na sodišču, da se nič ne spomnim, ker sem mela takrat celo lekarno v riti, in da je spomin trenutno na off.

Včasih je prov treba lagat. Mi je razlagal frend, kako mu je umiral fotr za rakom v bolnici. Družini so že povedali, da ma še ene tri dni življenja. Fotr ni vedel, da bo tok hitr konc. In ko je bil frend ob njegovi postelji s cmokom v grlu, mu je fotr govoril: “Veš, ko pridem ven, gremo mi s tvojim sinetom tja pa tja.”

Frend mu je na vse prikimaval, čeprov je vedel, da bo čez par dni brez očeta. “Bomo, fotr, bomo. Vse bomo.”

In je šel iz sobe, se sesedel sred hodnika in se zjokal.

Iz Paradoksa na Metelkovo

Lažni so bedne zato, k se lahk hitr zapleteš in pol si v pizdi. Mene zjebejo že sam to, k me vsakič en na cesti ustavi, uno: “Ja Tereza, pa kje si, stara!” K prov vidiš, da te očitno iz nekje pozna, da smo se nekoč baje poznali.

Ampak jaz mam res slab spomin. In pol kr igram naprej, ker mi je bedno rečt, da nimam pojma, kdo je ta oseba. "Ej, pa kle sem. Po starem. Ti?” In kr kao sprašujem nazaj, neznano osebo, vmes pa maš možgane na milijon, da bi se spomnil, kdo je to. In pol se mi vedno mudi in rečem, da se mi bo kosilo zažgalo, da se debata ja ne bi nadaljevala in da te sogovornik ne uhvati, da sam lažeš da se ga spomniš.

Par dni nazaj me je ena ženska mojih let ustavila v naši ulici. Vsa vesela je šla proti men: “Pa kako si?”

Pogledam, če je kdo za mano, ker jaz tega ksihta da me ubiješ še nisem videla. In sem se odločila, da je zadost: “Sorry, sam jaz nimam pojma, kdo si ti.”

“Iz Paradoksa.”

“What?” “Uf, pol pa res ne boš ta prava. Res oprosti.”

In je tko hitr odbrnela dalje, da se mi je prov zasmilila in sem se začela za njo dret:

“Ej,mogoče pa iz Metelkove! Metelkova bo, ja!”

In spet sem lagala.