Očitno rabimo nove politične strategije in modele državljanskega odpora

S stališča družbe, ki je vse to zadržanim dihom gledala, potem pa z olajšanjem bruhnila v iskreno privoščljiv, nepieteten krohot, je Cerarjev odstop nekaj takega kot samomor.

Človek, ki ni videl izhoda iz situacije, je v nasprotju z božjimi in človeškimi zapovedmi dvignil roko nadse in potegnil za seboj v začasno in navidezno smrt še falango formalno in oportunistično namišljenih zaveznikov.

Cerar je skratka dal vedeti, da se je odgovornosti mogoče izogniti s samoukinitvijo. Da se ti ne ljubi več. Da imaš dovolj tega sranja na kubik: tistega, ki si si ga zakuhal sam, krat tistega, ki ti ga delajo nasprotniki, krat tistega, ki ga kot takega dojemajo drugi uporabniki veceja. Da imaš pravico, da se tik pred zdajci odpoveš nalogi, ki bi jo moral — pa čeprav neuspešno — opraviti do konca.

Odstop je moralno zavržno dejanje, ki tako volilcem kot politikom samim daje vedeti, da si lahko vedno premisliš in ne izpolniš svoje dolžnosti.

Vzorec

Upam, da se ta vzorec, ki ga je uvedla Cerarjeva predhodnica Alenka Bratušek, ne bo začel ponavljati. Janez Janša in pred njim Borut Pahor namreč nista naredila premierskega samomora, temveč so ju kot predsednika vlade kolikor-toliko legitimno ubili njuni politični nasprotniki in/ali zavezniki.

Julija 2014 sem po močni, premočni zmagi SMC napisal, da je Miro Cerar “zmagal kot nekdo, ki se je delal — ali so ga delali — pametnega na televiziji tako dolgo, da je še sam začel verjeti, da je od pametovanja v medijih do pooblastila za spravljanje države v red samo korak, en sam, majhen, neznaten in neusoden korak” — da ustanoviš stranko na lepem dobronamernih in domnevno pametnih amaterjev, ki se jim ljubi s tem ukvarjati profesionalno, in prepričaš ljudi, da bo pa zdaj to something completely different.

Lolek

Cerar je že ob svojem vzponu in po zmagi na volitvah deloval kot en navaden lolek, ki politično ne zna šteti do pet. Spomnimo se, kako so mu po prevzemu mandata vsi prerokovali, koliko mesecev, ne let bo zdržal na položaju. V resnici je presenetljivo, da je vlada zdržala — Cerar sam ter njegova stranka in koalicija — tako dolgo.

Ali smo v tem smislu Cerarja podcenjevali? Ali pa je razlog, da je kar tri leta in pol vodil politiko, s katero ni bil milo rečeno praktično nihče zadovoljen, ne da bi ga kdo že prej politično ubil ali da bi že prej naredil samomor, nekje drugje?

Nemoč opozicije

Da je Cerarjeva vlada preživela tako dolgo, je deloma zasluga same SMC in njenih koalicijskih partneric SD in DeSUS. Dejstvo je, da je ves čas po malem prihajalo do napetosti, vendar so jih skupni interesi le nekako držali skupaj.

O teh oportunistih si lahko mislimo karkoli, vendar ne smemo pozabiti, da bi lahko tudi pograbili prvo priložnost — pa čeprav tvegano in špekulantsko — za še večji oportunizem in šli vsak po svoje na naslednje volitve že prej.

Naslednji razlog je nemoč opozicije. Cerarjevi vladi je prav prišlo, da so jo v parlamentu sesuvali tako levi kot desni, ki niso znali in zmogli sestaviti učinkovitega protivladnega zavezništva. SDS je to počela zaletavo in patetično, NSi in Levica pa zgolj retorično.

Naslednji razlog za trdoživost Cerarjeve vlade je to, da se lahko — vsaj pod zgoraj omenjenimi pogoji — obdrži na oblasti kdorkoli, ki je dovolj trdno prepričan, da dela prav, ki ima dovolj trdo kožo, da mu nič ne pride do živega, in ki se mu do nekega trenutka ljubi vztrajati.

Kritika in njen učinek

Glavni razlog, da je Cerarjeva vlada skoraj dokončala svoj neslavni mandat, pa je seveda ta, da kritiziranje politike in zgražanje nad politiko nič ne zaleže.

Kaj vse in koliko je bilo o Cerarjevi vladi že napisanega in izrečenega! Koliko je že bilo interpelacij, vključno s predlogom ustavne obtožbe! Kdo vse se oglašal in kje vse je bilo to objavljeno! Seštevek časa, porabljenega za kritiziranje, bi pokazal, da smo za to porabili bistveno, bistveno več časa kot tisti, ki smo jih kritizirali — kaj šele, če bi prišteli še čas, porabljen za to, da smo bili z vsem tem na tekočem!

Strategije in odpor

Diskrepanca med količino in stopnjo kritiziranja in učinkom je šokantna. Toda če dobro premislimo, to ni tako čudno. Slovenski politični sistem je narejen tako in za to, da se čim manj spremeni. In to vključuje tudi lažni vtis — kot v primeru Cerarjeve vlade —, da v Sloveniji živimo in delamo v razmerah politične stabilnosti. Ves sistem je narejen za stabilnost. Ziher je ziher! Izvrstna in prepričljiva iluzija!

Zato me bolj kot prihodnja vlada in sestava parlamenta zanima, ali se bo kdo domislil učinkovite politične strategije (za stranke) in modelov državljanskega odpora (za volilce in angažirance na FB in TW). Ker na tak način ne v medijih ne v politiki očitno in na žalost ne dosežeš nič — razen s kakšnim sumljivim in zapravljivim referendumom (in s pomočjo sodišča).

Opomba: Kolumna je bila prvotno objavljena v tiskani izdaji Večera v nedeljo in na spletni strani Večera v nedeljo, 18. marca 2018, pod naslovom Nauk Cerarjevega političnega samomora. Verzija na Fokuspokusu je editirana.