Songs from Frozen Days: Opero Philipa Glassa (SLO izvedba) ugodno prodam

Čudni časi so prišli tudi za glasbo. Včasih se ne bi zgodilo, da bi v Sloveniji uprizorili opero Philipa Glassa. In tudi če bi jo, se ne bi zgodilo, da bi kot fan to slučajno izvedel šele na dan premiere.

Ker smo bili v opernem smislu in sicer ponavadi zadnja luknja na flavti, je šla v realnem času mimo nas recimo Glassova (in Wilsonova) opera Einstein on the Beach — kmalu po premieri v Avignonu (1976) tudi na beograjskem Bitefu —, da ne omenjam njegove Satyagrahe (1979), meni najljubših the best of arij o življenju Mahatme Gandija v ne več ne manj kot sanskrtu.

Skratka: Lepotica in zver na odru SNG Opere in baleta Ljubljana je nekaj takega, kot če bi v Cvetličarni nastopili Queeni ali Led Zeppelini. Nek tribute band, seveda.

Pop asociacije

Namenoma sem zgoraj operiral s temi pop asociacijami. Ker tudi Philip Glass je (bil) dejansko pop. V 80. letih je veljal za daleč največjega genija, če že ne začetnika ne samo minimalizma, temveč — vsaj pri nas doma in na obiskih — tudi za največjo ikono sodobnega ameriškega kompozitorstva ter postmodernizma in metaromantike. Vsaj po Johnu Cageu. Z njim sta se lahko kosala samo Steve Reich in Terry Riley.

Ali ste vedeli, da sem prijatelju leta 1986 takoj predvajal Songs from Liquid Days po telefonu, ko sem prišel iz trgovine s ploščami? Te samospeve z Kronos String Quartetom (in električnimi instrumenti pod taktirko Michaela Riesmana) na besedila Laurie Anderson, Davida Byrna, Paula Simona in Suzanne Vega?  

Danes 80-letni Glass ni več ekspliciten pop, ker je sodobna klasika sama konvertirala v malo bolj zatežen ali vsaj malo manj priljubljen in poslušljiv žanr za oddihovanje od alternativne pop glasbe v dobesednem smislu. Poleg tega je glede na njegovo hiperprodukcijo težko slediti Glassovemu opusu, zato da ostaja znan, cenjen in poslušan po zaslugi svojih 20 do 40 let starih, temeljnih del.

Veliki čevlji

Glassova opera Lepotica in zver, prvič izvedena leta 1994, je nastala po istoimenskem filmu multitalentiranega francoskega modernističnega/avantgardističnega pesnika, pisatelja, dramatika, koreografa in režiserja Jeana Cocteauja (1889–1963) iz leta 1946 z njegovo muzo Jeanom Maraisom in Josette Day v (treh) glavnih vlogah.

Francoski libreto je v bistvu Cocteaujeva filmska, scenaristična verzija najbolj znane umetne verzije ponarodele istoimenske pravljice Jeanne-Marie Leprince de Beaumont (1711–1780).

Glass si je drznil obuti velike čevlje. Originalni soundtrack Georgesa Aurica (1899–1983), člana Šesterice — Les Six: poleg njega še Durey, Honegger, Milhaud, Poulenc in Tailleferrova — je Glass gladko odrezal in napisal novega. Tekst pa je ostal.

V bistvu matematika in kombinatorika

Minimalizem ne potuje dobro skozi čas. Ko je bila zadeva še novost, je poslušalstvo fascinirala s sosledji in plastmi prehitevajočih in zaostajajočih notnih vrocev. Minimalizem je verjetno najbolj dobesedno — ali pravzaprav doštevilčno — od vseh glasbenih smeri ali obdobij v zgodovini dokazal, da je glasba v bistvu matematika in kominatorika.

Iz tega je nastal pop, ko so na te prehitevajoče in zaostajajoče notne vzorce začeli polagati všečne melodije. A ne preveč. To bi bil že populizem za top lestvice. Glass je bil verjetno prvi, ki se je tega spomnil, in samo njegovemu alter pedigreju newyorškega SoHa se lahko zahvalimo, da iz njega ni nastala časovno omejena pop ikona à la Andreas Vollenweider.

Toda ker je postal tako slaven, da ga danes izvajajo oz. uprizarjajo celo v Sloveniji, si je lahko privoščil, da je postal spet bolj zatežen. Vrnil se je k izvirnemu, radikalnejšemu minimalizmu in repetitivnosti, kar pomeni še več ponavljanja s še manj sredstvi.

Prekladanje sem in tja

Glassova in Faričeva Lepotica in zver v ljubljanski Operi je zanimiva in navidez drzna repertoarna poteza, ni pa zelo pametna. Tradicionaliste bo razočarala z obljubo tipične fantazijsko-patetične zgodbe, ki pa jo je pokvaril glasbeni dolgočas. Operna alter scena pa bo vihala nos nad dejstvom, da je to prišlo na oder šele po 20 ali 30 letih.

Orkester je ustvaril vtis, da pod taktirko Žive Peršuh Ploj ne žaga in ne piha Glassa prav nič bolj zlahka kot kakšnega Verdija — kar v praksi najbrž ni čisto logično. Tokrat niso bili krivi glasbeniki z dirigentko na čelu, če pač ni bilo vrhuncev in dramatičnih viškov, ampak samo pulziranje skladateljevih redukcionističnih harmonskih ekshibicij in prekladanje not sem in tja. Toda tak je pač minimalizem v enem slabših Glassov obdobij.

Mojstri pevci

Še tem huje je bilo poslušati pevce. Tudi zanje domnevam, da niso bili sami krivi za slab vtis. Če primerjam z nekaterimi posnetki Glassovih oper, ki sem jih slišal — vključno z Lepotico in zverjo —, obstajajo tri, štiri možne razlage.

Prva je ta, da je La Belle et la Bête slabša opera od recimo Satyagrahe — kar ni nujno res. In če to ni res, potem Glassove opere veliko bolje zvenijo na nosilcih ali prenašalcih zvoka kot pa v živo na odru — vsaj na ljubljanskem. In če slučajno zvenijo dobro na ljubljanskem, potem definitivno ne zvenijo dobro za poslušalce na galeriji.

Režiser Matjaž Farič je imel nekaj genialnih prebliskov — zlasti z belimi rokami in služabniki —, kostumograf Alan Hranitelj seveda tudi, standardno, manj pa tokrat scenograf Marko Japelj, ki je sicer praktično fleksibilen in lokacijsko spremenljiv prostor klavstrofobiral.

Vsekakor paše včasih obiskati opero. Ne bi ravno šel na Jacquesa Offenbacha, toda Philip Glass se je izkazal za podobno razočaranje. Predstava se mi je dela majhna in nebogljena in namenjena takim, kot sem jaz. Pa se je po mojem izkazalo, da sem bil ravno jaz najbolj razočaran. Na prvi ponovitvi prejšnjo soboto sem se počutil kot pred približno 20 leti, ko sem se enkrat zašil in šel v Izolo na Deep Purple. In si prisegel, da ne bom več hodil na koncerte starih prdcev.