Fotografije trenutkov, ljudi, krajev: How fucked up am I?
Večine dogodkov iz otroštva se ne spomnim. V spominu hranim samo fotografije trenutkov, ljudi, krajev. Zelo dobro pa se že vse življenje spomnim — verjetno zato, ker sem ta dogodek večkrat podoživljala —, kako sva z mami hodili proti domu mimo našega igrišča.
Nisem še hodila v šolo, kar pomeni, da sem bila stara verjetno štiri ali pet let. Bila je trda noč, rahlo me je zeblo, ustnice sem imela popokane, iz nosa mi je tekel smrkelj.
A to me ni motilo. Bilo me je strah. Celo pot. Ko me je mami vprašala, kaj mi je, da sem tako tiho in da tako močno stiskam njeno roko, ji najprej nisem povedala, ker sem vedela, da me bo vprašala zakaj. Nič mi ni, sem rekla.
Pri srčku
Potem pa je postalo še močnejše. V prsih me je začelo stiskati. Kaj ti je, se je skoraj zadrla, ko sem se zdrznila s svojo roko v njeni. Strah me je, sem rekla. Česa te je strah, me je vprašala. Ne vem, mami. Strah me je.
Stiskalo me je na levi strani. Pri srčku. Tega nisem znala povedati. Vem pa, da sem obe roki položila na prsi in rekla: tukaj me je strah. Še danes se živo spominjam tistega občutka, ko mi je nejevoljno rekla, da kar nekaj bluzim.
Predvsem pa se spominjam tega, kako neprijeten je občutek strahu, za katerega ne najdeš racionalnega vzroka.
Je bil to strah ali je bila tesnoba? Tesnoba pred čim? Bila sem otrok. Čeprav se ne spomnim natančno, pa mi občutek pravi, da strah ni trajal samo v tistem določenem trenutku, ampak da je na tisti kratki poti samo dosegel vrhunec.
Jezna na ves svet?
Danes se mi dogaja podobno. Že nekaj časa. Ko zaprem oči, se mi rišejo čudne podobe. Veliko sanjam. Poskušam razumsko analizirati svoje življenje. Kaj je narobe? Kje in kdaj sem morda naredila napako, ki me zdaj žre?
Pa je ne najdem. Sicer delam veliko napak, ampak ne velikih, ne usodnih. Poskušam biti čim bolj iskrena in zaupljiva. Nikomur ne bi zavestno škodovala. Vedno priskočim na pomoč. Delam preveč za druge in premalo zase? Znam reči ne. Ne prilagajam se kar vsevprek. No, morda se za odtenek res preveč.
Morda pa v resnici sploh nisem iskrena in prijazna? Morda je to samo moja maska? Sem v resnici jezna na ves svet? Škodoželjna in lažniva?
Kaj je moj ego?
Prepričana sem, da se človek zgradi sam. Pa se res? Kaj pa, če se motim in sem se zgradila v nekaj, kar v resnici nisem? Sem ambiciozna in pokvarjena preračunljivka z masko prijazne, mile gospodične?
Ko pišem to osebno izpoved, se sprašujem, ali niso to vprašanja za najstniška leta. O čem drugem sploh ne morem razmišljat, kaj šele reflektirat. Kaj sem jaz? Kaj je moj ego?
Domišljam si, da prepoznavam vzvode. Toda morda jih ni dovolj? Čeprav sem nagnjena k temu, da v drugih iščem oporo, se zavedam, da jo lahko najdem samo v sebi. Morda pa tega ne dojemam in potlačeno upam, da jo bom vseeno našla pri nekom drugem? In me je strah zato, ker je ne najdem? Ne vem. Kdo mi lahko odgovori, če ne sama sebi?
Sita in oblečena
Tako sem se počutila, ko sem začela hoditi s prvim fantom. Takrat je bilo med nama še vse vredu. Pa dejansko ni bilo, le da tega nisem vedela. Strahu nisem povezovala z njim, čeprav bi ga morala.
Je to intuicija, ki me tudi danes opozarja pred nečim nevarnim? Toda pred čim? Nočem hoditi po svetu kot prestrašeno bitje.
Se mi meša? Saj se nam vsem malo?
Na jok mi gre, pa si ne upam jokati. Ker ne vem, zakaj bi sploh jokala. Nimam racionalnega vzroka. Sita sem, oblečena, imam prijatelje, družino. How fucked up am I?
In ne, nimam menstrualnega cikla. Čeprav ga v resnici imam.
[Fotografija: Marko Crnkovič]