Da se mora človek po 30 letih zagovarjati pred Ruplom!
To ni več polemika z Dimitrijem Ruplom, ker ne moreva več polemizirati. Jaz niti nočem več. Vsaj ne direktno, v tem smislu, da bi od njega pričakoval odgovor.
Ideja, da bova polemizirala, je bila po mojem iluzorna. Kulturna je sicer bila, ker znava biti vljudna, ni pa bila intelektualno produktivna, ker sva govorila eden mimo drugega.
Ker pa sem med najino polemiko vendarle prišel do nekaterih spoznanj, bom zdaj povedal še nekaj. Mimo Rupla in ne Ruplu.
Osrednja tema njegovega pisanja — ki sem jo hote in nehote zaobšel ali spregledal — je bila “strukturalna hipokrizija” kot kritika levičarstva. Prav. Dopuščam.
Toda pozor! Rupel je pri tem ugotovil, “da so nekateri pojmi zasedeni, da so nekatere oznake zgodovinsko kompromitirane in da z njimi ne moremo ravnati neobremenjeno, kot da ne bi bile [kompromitirane]” — in (šele) s tem razkril brezperspektivnost najine polemike in izzval mojo nepripravljenost na nadaljevanje.
Obremenjen mindset
Rupel si veliko upa, ko pravi, da je levičarstvo kot oznaka “zgodovinsko kompromitirano”. Saj ne, da ne bi bilo. Toda uporabiti ta argument za zagovor desnice, ki je ravno tako “zgodovinsko kompromitirana”, je smešno in predrzno.
(Recimo, da je med levico in desnico enačaj, da se mi ne bo treba pregloboko spuščati v zgodovino ter preštevati trupla in tehtati levo in desno moralno abjektnost.)
Rupel tudi pravi, da zaradi te “zgodovinske kompromitiranosti” [s temi oznakami] “ne moremo ravnati neobremenjeno”.
Sem prav prebral? Smo še vedno pri obremenjenosti in neobremenjenosti?! Je Rupel pravkar izustil hvalnico obremenjenosti kot neki neizogibni nujnosti, ki nas usmerja v določen način razmišljanja? Je obremenjen mindset, o katerem govori, še vedno isti kot pred 30 leti, ko smo se mladi pisci optimistično odvračali od te preklete predvojne, medvojne in povojne predestiniranosti slovenskega kolektiva? Je upoštevanje zgodovinskih nasprotij kot normativa za edini zveličavni način razmišljanja še vedno isti moralni imperativ kot v 80. letih?
Pobalini
Po vseh teh desetletjih sem pripravljen priznati, da smo takratni “pobalini” — kot nas je označil pokojni Mišo Jezernik v Teleksu — prehitevali po desni. Novorevijaši so imeli prav, da so mentalno lustrirali (ali poskušali lustrirati) svinčeni Zeitgeist. Čas ni bil zrel za našo nonšalanco.
Toda desničarski nasledniki Novorevijašev so dosegli samo to, da imamo danes prav tisti, ki smo takrat prehitevali — misleč, da se je treba znebiti partizanskih pez, češ, prej ko se jih bomo, prej nam bo bolje. V treh letih sicer ne, v tridesetih pa gotovo.
Ampak ta lajna igra še naprej. In kdo drug jo vrti, če ne prav Rupel! Ki si drzne še leta 2018 priporočati obremenjen način razmišljanja — ker smo pač “zgodovinsko kompromitirani” —, da bi prišli stvarem do dna!
Če res obstaja (ali je obstajala) “strukturalna hipokrizija”, potem je Rupel danes “strukturalni hipokrit”!
Da se mora človek po 30 letih zagovarjati …
Tako kot je imel Dimitrij dominantnega diskurza smolo, da je naletel ravno name — ki sem mu za slovo nalašč serviral NATO (po njegovem: “za vse levičarje od nekdaj peklensko iznajdbo” —, sem imel smolo tudi jaz, da sem naletel ravno nanj.
Fasal sem namreč težko razumljivo insinuacijo, da sem bil “v preteklosti prevzet od politike”. Z obrazložitvijo, da sem bil “v [90.] direktor kulturno-umetniškega programa [CD], urednik Razgledov, kolumnist Dela, Dnevnika in Financ [to dvoje sicer po letu 2000), skratka ljubljenec slovenskih medijev ‘glavnega toka’”.
Da je nekdo, ki je vseh 100% svoje kariere preživel v medijih, “prevzet od politike”, lahko reče samo nekdo, ki misli, da so mediji odskočna deska ali vsaj kompenzacija za politiko ali kariero v politiki. Hujše žalitve si ne predstavljam, pa so mi že marsikaj servirali!
In nenazadnje še ta famozni, lepo poslovenjeni “mainstream”! Da se mora človek po 30 letih zagovarjati, ker je ves čas objavljal v mainstreamu — tudi takrat, ko razen tega (če ne upoštevam alter scene) še ni niti nič obstajalo! —, je unverschämt!
Da se mora človek po 30 letih zagovarjati, da je objavljal v mainstreamu, čeprav je najmanj pol te dobe preživel v latentnih, če že ne odkritih (obojestranskih) nezadovoljstvih s taistimi mediji. Da se mora človek po 30 letih zagovarjati, da je bil “ljubljenec medijev”, čeprav ga ni nihče nikoli res iskreno maral razen bralcev samih!
Enkrat Rupel, drugič Primc
Rupel tudi ne razume, kako lahko dam prav zdaj enemu, zdaj drugemu; enemu in istemu enkrat ja, drugič pa spet ne itd.
Če je v zadnjem dopisu v zvezi z mano Rupel kaj zadel, je zadel to, da sem “premična” — reče se sicer “gibljiva” — “tarča”. Za tipičnega predstavnika intelektualnega slovenstva zagotovo. Za ljudi, ki so prepričani, da se zavezništva sklepajo enkrat za vselej. Da ne moreš dati prav človeku, s katerim se kdaj prej v zvezi z nečim drugim nisi strinjal. Ali obratno: da ne moreš sesuti nekoga, če si se z njim takrat in takrat v zvezi s tem in tem slučajno strinjal.
To Slovencem pač ne gre v račun, ker so mentalno in moralno rigidni. Jaz pa nisem tak. Recimo Primčeva stališča in vrednote precej težko prebavljam, ne zdi se mi pa nič narobe — razen da gre za predvolilno floskulo —, če predlaga 3.000€ starševske stimulacije za vsakega novorojenčka. Zakaj bo bilo čudno ali celo preračunljivo, če podprem idejo? To se mi zdi neskončno bolj pametno kot recimo Požarjeva bizarnost, da je treba izenačiti kazni za mučenje in ubijanje živali in ljudi.
Sicer pa, pri današnji slovenski rodnosti bi Primčeva ideja stala kakšnih 60 milijonov evrov. Kar je za državo drobiž. Samo petina letnega budžeta za armado! Približno toliko dá Islandija za vojsko!
Historiat polemike
1. Dimitrij Rupel: Polemika o Crnkovičevih “steklih psih”: Ruplov post scriptum v zvezi z desnico. (Portal Plus, 20.2.)
2. Marko Crnkovič: Polemika z Ruplom (1.): O desničarjih (in v nadaljevanju tudi o levičarjih). (Fokuspokus, 24.2.)
3. Dimitrij Rupel: Levo-desna korespondenca: Dimitrij Rupel odgovarja Marko Crnkoviču. (Portal Plus, 25.2.)
4. Marko Crnkovič: Polemika z Ruplom (2.): Partija ni imela pojma. (Tako kot ga nima Janša.) (Fokuspokus, 27.2.)
5. Dimitrij Rupel: Nemrtva preteklost: Drugi odgovor Marku Crnkoviču. (Portal Plus, 28.2.)
6. Marko Crnkovič: Polemika z Ruplom (3.): Zakaj bivši disidenti praviloma tendirate na desno? (Fokuspokus, 3.3.)
7. Dimitrij Rupel: Neživa prihodnost? Tretji odgovor Marku Crnkoviču* (Portal Plus, 5.3.)
8. Marko Crnkovič: Polemika z Ruplom (4.): Ne levo ne desno, ampak … (Fokuspokus, 8.3.)
9. Dimitrij Rupel: Slovo od naivnosti. Poslovilni prispevek v polemiki z Markom Crnkovičem. (Portal Plus, 10.3.)