Nekdanji jugoslovanski narodi kot žuželke? Bom še videla.

Precej let sem antipatirala pisatelja Michala Viewegha. Razlog je bil pač ta, da sem nekoč vprašala knjižničarko, naj mi svetuje kakšno duhovito slovensko knjigo.

Sprva je skomigala z rameni, ker ni vedela, kaj bi odgovorila, potem pa sem jo vprašala:

“Kaj ni pri nas duhovitih knjig?”

Spravila sem jo v zadrego. Še naprej je zavzeto strmela v ekran računalnika.  

“No, tukaj pa je eden, ki bi vam mogoče ustrezal. Viewegh. Čeh.”

Dokončala sem njeno misel:

“Aja, mislite, da imamo slovanski narodi podoben smisel za humor? Ampak za Čehe nisem prepričana. Imam dva prijatelja iz Prage.”

Hitro je popravila situacijo. Še enkrat je skomignila z rameni in rekla:

“A veste, kakšen je Viewegh? Če prebereš enega, si prebrala vse.”

Komercialni volk in intelektualna koza

Nočem žaliti pisatelja, ki je sposoben nadstandardne produkcije knjig. Vsaka čast. Res je poln dobrih misli in napotkov, kako je treba pisati. Dolgo si ga nisem izposodila, pred kratkim pa sem ple rekršila svoj odpor in si izposodila njegovo knjigo z naslovom Učna ura ustvarjalnega pisanja.

Dejstvo je, da še nikoli nisem bila na delavnici kreativnega pisanja. Pa bi mogoče bilo dobro. Zato sem si raje pomagala z Vieweghovo knjigo.

Dobila sem nekaj dobrih nasvetov, kako pisati. Najbolj všeč mi je bil njegov rek na koncu, ko opisuje, kako je treba knjigo zaključiti.

Če gre za sentimentalno zgodbo, naj bo zaključek ironičen. To zadošča za to, da je komercialni volk sit, intelektualna koza pa cela.

Ironija ne paše

Pri Vieweghovi knjigi me je najbolj pritegnilo to, da sem hotela ugotoviti, kakšna pisateljica sem.

Viewegh razdeli študente na tri skupine:

• V prvo spadajo tisti brez talenta, ki pa tega še ne vedo.
• V drugi so tisti, ki prav tako nimajo nobenega talenta, ampak so si to bolj ali manj pripravljeni priznati.
• V tretjo, najmanj številno skupino pa spadajo študenti z očitnim literarnim talentom.

Seveda sem se vprašala, kam za boga pašem jaz. V prvo skupino absolutno ne. Druga mi tudi ni simpatična. Tretjo bi pa sprejela. Ali sem važička?

Ob tem sem pomislila, da bi svojo knjigo Pisma iz JLA lahko morda zaključila ironično, da zadovoljim komercialnega volka in rešim intelektualno kozo.

Ampak v tako odkrito sentimentalno zgodbo ironija sigurno ne paše. Bolje, da do konca vztrajam v sentimentu. Razen če me piči, da kam drugam zavijem.

Imam novo idejo, da narode nekdanje Jugoslavije prikažem kot žuželke. Bom videla.