Ne nasedajte Požarju! (No, Kadunc in Vardjan mu bosta že morala.)

Jebiga. Čutim moralno dolžnost, da škripaje z zobmi podprem bogega Bojana Požarja pri njegovih prizadevanjih, da bi ga RTV Slovenija kot pretendenta na volitvah večkrat povabila pred kamere in mikrofone. Enakopravno. Tako kot tiste že uveljavljene, bolj resne kandidate, ki se jih bomo do junija naveličali, če se jih že nismo.

RTV ima seveda vse razloge, da Požarja (zaenkrat) skoraj totalno ignorira. Kolikor se že zdaj posvečajo volitvam in vabijo v studio politike, se po nekih stereotipnih, toda veljavnih profesionalnih in statutarnih predvolilnih pravilih omejujejo na običajne osumljence.

Žal pa je naduvani Požar prepričan, da je že zdaj glavni politični in medijski frajer letošnjih volitev in da ga zato noben kao pošten medij — še posebej pa ne javni — ne more in ne sme ignorirati.

Toda on po merilih mainstream medijev preprosto ni ta prva liga. In po mojem tudi ne bo.

Reality Distortion Field

Požar se je v svoji domišljavosti tako napumpal, da se mu zdi nemogoče, nevzdržno, nepošteno, neverjetno, da ga mediji kar naprej ne oblegajo in cukajo za rokav za intervjuje in nastope na televiziji.

Ne nasedajte mu. Njegova percepcija realnosti, ki ga obdaja, je izkrivljena. Ne poznam nikogar, ki bi bil tako važen in to tako naglas razglašal. Požar živi v svojem izoliranem svetu, v katerem je samo on normalen, pameten, pošten, pa vpliven, gledan, bran in cenjen. Ima se za edinega, ki še rešuje čast in slavo in profesionalizem slovenskega novinarstva.

Svoj trač portal Požareport ima za največji dosežek in domet slovenskih medijev, čeprav bi lahko imel še petkrat več bralcev in naročnikov, če ne bi bil tako zajeban, hudoben, pravičniški, trivialen, malenkosten in politično dolgočasen.

Oddajo VV Faktor na TV3 ima kljub statistično zanemarljivim ratingom za relevantnejšo od Odmevov — ne pa seveda od 24ur na Pop TV, kamor so ga enkrat že povabili —, sebe pa za popularnejšega od Bobovnika.

Kompendij šimfajočega deziluzioniranca

Njegovi fani cenijo, da si vse upa, v resnici pa ta njegova domnevna javna vrlina ni nič drugega kot skriti greh negativistične in destruktivne družbene disfunkcionalnosti večnega, totalno neempatičnega, asocialnega in maščevalnega nezadovoljneža, ki misli, da mora vse povedati in spotoma užaliti in razjeziti celo tiste, ki jih sam ne zanima — kaj šele tiste, ki ga ignorirajo ali se obenj bog ne daj nepremišljeno obregnejo in jo potem fašejo. Ker Požar pač o vsakomur nekaj ve in mu servira nazaj s podeseterjeno mero agresije in tendencioznega obračanja dejstev.

Zdaj, ko se je vrgel v politiko, podobno tudi svojo LNBP vidi kot edino šanso za razočarane in opeharjene volilce. Kdor ne bo volil njega, je ideološko indoktrinirano budalo. Njegov program je apolitičen kompendij šimfajočega deziluzioniranca, ki se je bolj sistematično od svojega soseda napasel na vsesplošnem družbenem nergaštvu kot edini zveličavni državljanski drži.

Naj se skulira

No, lepo je verjeti vase in v svoj projekt, do neke mere celo v lastno nezmotljivost. Še lepše pa je, če imaš za svojo samozavest razloge, utemeljene v bolj kruti realnosti.

Požar ni najbolj nor med uredniki in novinarji in tudi ne med wannabe ali že delujočimi politiki. On je samo najbolj zoprn. In ker mi ni vseeno zanj, mu dobrohotno svetujem, naj se skulira in začne tako medijsko kot politično delovati bolj pozitivno, afirmativno, konstruktivno.

Ta njegova razdiralnost ga namreč ne bo daleč pripeljala. Ljudje so res nezadovoljni in res ne vidijo alternativ za obstoječe stanje, vendar neradi sledijo demagogom. Še posebej ne nekarizmatičnim, kakršen je on.

Požar resda napoveduje generalno čiščenje Avgijeve štale, ne ponuja pa niti malo upanja in sploh ničesar, česar bi se normalen človek, ki se ne zmeni za njegove politične trače in ne visi brez veze na Twitterju, želel v svoji prikrajšanosti oprijeti.

Del fenomena

A to je samo del fenomena Požar. Drugi del pa je seveda v tem, da ima kljub svoji zaverovanosti vase, kljub svojemu obupnemu in neprebavljivemu populizmu, kljub svojim zmotam in pomotam, posploševanjem, poenostavitvam in podtikanjem včasih in do neke mere prav.

Ali če parafraziram Žigo Turka iz njegove včerajšnje kolumne: Požar je žalibog pač boljši populist od tistih, s katerimi se rad prepira — in to je praktično cela Slovenija — in ki jim tudi jaz sam načeloma za nič na svetu ne bi dal vedno bolj prav kot njemu.

Marcel in Marjan — ne Bojan

Kdor je v ponedeljek zvečer gledal Marjana Šarca (5:23–15:23) v Studiu City — in že prej bral dopisovanje med Požarjem in Kaduncem —, si ni mogel kaj, da se ne bi vprašal, zakaj hudiča je Marcel Štefančič intervjuval njega in ne Bojana Požarja.

Ni nujno, da bi Požar povedal kaj bolj pametnega od sicer ne negledljivega Šarca, ampak tu gre za princip.

Zakaj so skratka povabili Šarca, ko pa je vendar taka žajfa, da mu niti Marcel ne more do živega? Ali so mar mislili, da ga bo zjebal kot Frost Nixona? So mislili, da bo končno izvlekel iz njega nekaj ključnih točk programa? Ali pa so mogoče verjeli, da bo njegove politične kariere enkrat za vselej konec, če ga bo Štefančič dobro šraufal?

Toda vse to bi na TVS lahko mislili in nameravali tudi v primeru, če bi povabili v Studio City — v ena na ena pogovor — Bojana Požarja. Pa ga seveda niso. In najbrž ne bojo.

Ne morejo in ne smejo

Na javni televiziji ne morejo upoštevati vsega tega, kar sem pravkar napisal o Požarju, kot argumenta, da ga ne bi povabili v studio. Sami pri sebi se lahko z vsem tem strinjajo, toda ne morejo z njim polemizirati. Predvsem pa ga ne morejo — in ne smejo — ignorirati. Kot napovedanemu kandidatu mu ne smejo škodovati.

(Če mu želijo škodo, so lahko brez skrbi: najbolj si bo itak škodoval sam.)

Ne morejo se sklicevati na stil hlipajočega, “mami te bom zatožil” javnega pisma generalnemu direktorju. Ne morejo se sklicevati na to, da ne bodo delali reklame za nekoga, ki zagovarja ukinitev RTV prispevka. Ne morejo se sklicevati na to, kaj vse grdega je objavil o njihovem v. d. odg. ur. inf. prog. in kaj vse kritičnega ali magari slabega je napisal o poslovanju in funkcioniranju RTV Slovenija.

Senzacionalno in senzacionalistično

Spor s Kaduncem [pismo in pismo] (in Vardjanom) je Požar podtaknil sam, še preden je v resnici izbruhnil. Pohitel je z očitki, da ga ne vabijo, ker se mu v predvolilni kampanji to domnevno splača. Vsaj v očeh psihotov, ki komentirajo na Požareportu.

Tako kot ima Požar že vnaprej pripravljene predvidljive, bodisi konspiratorne ali izjemoma celo resničnostne odgovore na vse, kar bi mu kdo lahko očital, zna tudi senzacionalno in senzacionalistično dobro taktizirati. Narediti iz muhe slona. Da izpade politični parija, ki ga mainstream po krivici in iz zamerljivosti ne šljivi.

Sredinec in cela roka

Ponavljam: Požar je boljši populist od tistih, s katerimi se krega — a tudi najboljšim populistom se dogaja, da imajo včasih, če ne celo pogosto prav. Še posebej, če se prepirajo z vodstvom in uredniki RTV Slovenija.

Resno! Kaj vse sem že jaz sam napisal o TVS — in to malo bolj pametnega kot Požar, naj skromno pripomnim, pa tudi pogosteje in že dlje pišem —, pa se jim ni nikoli zdelo vredno prisluhniti. Zdaj pa imajo hudiča. Zdaj pa je prišel Požar kot eventualen politik in ima na svoj patetično šalabajzerski način prav. In jim teži. Ker seveda ne bo tiho. Jaz sem tiho in samo pišem naprej, Požar pa hoče pred kamero — in bo (za razliko od mene) tja tudi prišel.

In čeprav televizijcem že leta in leta v bistvu kaže sredinec, jim zdaj ne preostane drugega, kot da mu vljudno sežejo v roko in z njim hladno in korektno naredijo intervju ali ga tretirajo enako kot druge udeležence debatne oddaje.