Osmomarčna diktatura feministk in njihov “boj” kot konformizem

Ko to pišem, še ne vem, s kakšnim osmomarčnim programom nas bodo osrečili mediji. Recimo Studio ob 17. na 1. programu Radia Slovenija. Ki nas je lani na ta dan osrečil z debato med slovenskimi feministkami. Dve od njih sta bili homoseksualni. Sicer pa so nam s svojih ogroženih stališč razlagale, kakšne probleme imamo me domnevno neozaveščene ženske.

Razliko med homo- in heteroseksualnimi ženskami so seveda zanemarile, čeprav je ta razlika izkušenjsko, teoretsko in libidinalno bistvena.

In čeprav feministke same ne dovolijo, da kdorkoli govori v njihovem imenu, so si vzele pravico, da govorijo v imenu drugih žensk. Ki da so milo rečeno neozaveščene, če ne delijo njihovih mnenj. Če ne celo sovražni element.

Skratka, postregle so nam s paranoično-stalinističnim diskurzom, v katerem so si prilastile metapozicijo. Za katero so sicer prepričane, da ne obstaja.

Spolno specifične oblike izkoriščanja

Skratka, ne vem še, kakšnega razsvetljenja bomo deležni letos. Vem pa, da je 8. marec še kako potreben. In to zato, da vsaj enkrat na leto razmislimo o ženskem položaju. O tem, kakšne so današnje — ne polpretekle ali pretekle — oblike izkoriščanja žensk. In kakšne so današnje — spet ne polpretekle in pretekle — delujoče strategije zoper to izkoriščanje.

Seveda ne trdim, da smo v današnjih kapitalističnih družbah izkoriščane samo ženske. Izkoriščani so tudi moški. Katere so spolno specifične oblike izkoriščanja, je namreč prav tako eno od vprašanj, ki jih je treba na novo premisliti. Ker tudi tu situacija ni ista kot pred desetletji. Ali celo pred leti.

Kratka inventura feminizma

Če torej naredim kratko osmomarčno inventuro, lahko najprej zaključim, da je današnji feminizem — tako kot vse pozicije, ki se imajo za teoretsko in moralno superiorne — seveda simptom in da ga je kot simptom tudi treba obravnavati. Karkoli že si o sebi misli.

Feminizem se ni premaknil z zastarelih, teoretsko in praktično neplodnih pozicij k takšnim, s katerimi bi lahko dejansko zapopadli, kaj se z ženskami v današnjih kapitalističnih družbah dogaja.

Feminizem se tudi ni premaknil k sodobnejšim, ustreznejšim strategijam in aktivnostim. Še kar naprej ponavlja reči, ki so veljale pred desetletji ali celo pred stoletjem. Tudi ko gre za današnji položaj žensk v zahodnih družbah. In za aktivnosti, ki bi bile potrebne za spremembo tega položaja — ki ga današnje feministke dovolj cinično imenujejo “boj”.

Ker ta njihov “boj” je v resnici konformizem. Konformizem do gospostvenih obrazcev, s katerimi danes kapital vlada. In ki temelji na logiki užitka in uživanja.

Zato “boj” za pravico do uživanja ni nobeno radikalno stališče. Ampak s strani kapitala najbolj zaželena oblika konformizma. Ali natančneje: samokonformizma.

Zakaj je zdrs prepovedan?

Gre za teoretsko nemoč velikega dela današnjega feminizma. Vključno s sodobnim slovenskim feminizmom. Ki si je za cilj zastavil osvoboditev Ženske Želje. Pač po Reichovi logiki — za katero že kar nekaj desetletij vemo, da je zastarela in napačna —, da je omejevanje Želje minus. Torej represija in zatiranje itd. Zato je radikalni ukrep osvoboditev od represije. Pač po mehanskem modelu: če odstraniš oviro, dobiš neovirano stanje.

Čeprav se zdi ta logika pravilna, je v resnici napačna. Zakaj je Lacan kot etično načelo postavil zahtevo: “Ne popusti svoji Želji?” Zakaj je zdrs po pobočju “osvobojene” Želje prepovedan?

Ali pravnice, dizajnerke, menda antropologinje in kar je še teh profilov med sodobnimi slovenskimi feministikami poznajo odgovor na ta vprašanje? Ali pa tega morda niso študirale? Ker je bil Lacan (tako kot pred njim že Freud) po njihovem mnenju pač zakrknjen mačistični prasec? Čeprav je bil ravno Lacan tisti, ki je ugotovil, da je bil Bog vedno ženskega spola?

Torej, zakaj sta Želja in njena osvoboditev prepovedani?

Legalizacija konoplje, Teror Želje, levičarji itd.

Če strnem: Želja in njena osvoboditev sta prepovedani najprej zato, ker sta protisocialni. Sodobne slovenske feministke bi v svoji sveti preproščini tudi to nagradile z aplavzom, ker se marsikateri od njih zdi protisocialnost isto kot radikalizem.

A ne gre samo za to. Gre tudi za to, da sta Želja in zdrs po njenem pobočju destruktivna tudi za posameznika. In posameznico. Ker za prepovedjo ni svobode, kot si predstavlja velik del sodobnih slovenskih feministk in drugih slovenskih domnevnih radikalcev in levičarjev. Ne. Za svobodo je samo Teror Želje. Ki je sinonim za totalitarnost.

Voditelja pogovora v SNG Maribor, ki je zagovarjal perspektivo, da se je treba osvoboditi pravil, je Slavoj Žižek pred časom javno okrcal, da ni naredil domače naloge. Žal ni razumel, kaj mu Žižek hoče dopovedati.

Za isto nerazumevanje gre pri velikem delu sodobnega slovenskega feminizma. Ali pri tistih, ki zagovarjajo legalizacijo konoplje. In pri precejšnjem delu slovenske levice nasploh. In še bi lahko naštevali.

Nočni portir in Nimfomanka

So pa to razumeli nekateri drugi. In to svoje razumevanje tudi udejanjili. Recimo v dveh odličnih filmih. Prvi je Nočni portir Liliane Cavani (ki govori o tem, kaj se zgodi, če si zdrs po pobočju Želje dovolita moški in ženska), drugi pa Nimfomanka Larsa Von Trierja (ki govori o tem, kaj se zgodi, ko se osvobodi Ženska Želja). Oba bi zahtevala podrobnejšo analizo. Ki pa bo morala počakati na drugo priliko. Za danes sem že predolga.