Twitter kot leglo samozadostnega, samozadovoljnega fanatizma

Aleluja! Me zelo veseli, da se je pojavila družbeno sprejemljivejša oznaka za ortodoksne desničarje, ki sem jih nedavno užalil. Iznašel jo je lepo vzgojeni Žiga Turk, njegov sinonim za moje “stekle pse desnice” pa se glasi “lunatični desni rob”. Odkritosrčno rekoč — na Twitterju, kje pa drugje —, da ga “skrbi, da desnica, ki/če streže svojemu lunatičnemu desnemu robu, ne more računati na zadovoljiv rezultat na volitvah”. 

Turkovo razsvetljenje je bilo predvidljivo presenečenje. Ministra v dveh Janševih vladah, zdaj distanciranega, a principielnega in nepopustljivega, politično (samo)upokojenega goloba so jastrebi desnice začeli zmerjati z “amaterskim levičarjem” in ga celo pošiljati v arest, ker da je vse, kar je dosegel, dosegel s pomočjo stranke (SDS), potem pa se ji je nehvaležno odrekel.

Kar je v bistvu logično. Vsakogar, ki ne ščije ven po drugih, “lunatični desni rob” vrže iz svojega šotora in ga denuncira, da ščije not po njih.

Rob, ki ni margina

Beseda “rob” v tej oznaki je nenatančna in zavajajoča. Ker to niso (bili) ravno marginalci, temveč ena od kao najbolj vplivnih slovenskih pravnic in kolumnistka medija “v službi resnice” in profesor, sicer samozvani politični analitik in nekoč prominenten član Zbora za Republiko, ki je bil prisiljen izstopiti sam, ker mu je zmernejše članstvo grozilo z izključitvijo.

Težko je reči, koliko je v Sloveniji v resnici desnih radikalov. Upam, da ne toliko, kot se zdi iz perspektive najbolj aktivnih uporabnikov družbenih omrežij. Zlasti Twitter je tako za levičarje in desničarje in tiste vmes postal leglo samozadostnega, samozadovoljnega, vase zaverovanega, balončkarskega fanatizma.

Na Twitterju iz dneva v dan potekajo za outsiderje nepredstavljivo burne debate na to temo. Debate? Da ne boste mislili, da so to polemike, kakršne smo nekoč poznali. Konstruktivnih in kulturnih debat je zelo malo, večinoma pa gre za prepire za oslovo senco in v neredkih ekstremnih in ekstremističnih primerih za prepucavanje in podjebavanje.

Degradacija in degeneracija

Nam na Twitterju se vse to zdi strašansko pomembno. Kot da gledamo najbolj verodostojno in resnicoljubno sliko naše družbe. Kot da je to, kar se dogaja v našem računalniškem in telefonskem balončku, ultimativni dokaz za nujnost ukrepanja pristojnih v realnem svetu.

Še več! Ker se današnji novinarji in uredniki morajo po službeni dolžnosti informirati (v narekovajih) o dogajanju (v narekovajih) na družbenih omrežjih, vedno več tega našega kreganja v slonokoščenem stolpu virtuale zaide tudi v tradicionalne medije.

Nikoli pa pri tem ne pomislimo, ali normalni ljudje, ki gledajo televizijo in morda berejo še časopise — ali hvala bogu nič od tega ali vsaj ne newsa —, sploh vedo, za kaj gre. In če že vedo, kako naj to preverijo? In če že ne preverijo, kako naj dobijo pravo predstavo o tem, kar se v resnici dogaja?

Kakšen je pravi kontekst neke izolirane, domnevno škandalozne izjave, ki ponavadi ni daljša od enega, dveh stavkov in že v originalni verziji temelji na abstrahiranju, celo namernem minimaliziranju konteksta? Kako si predstavljati ali celo izmeriti realni pomen, težo, relevantnost in domet nečesa, kar pretendira na vsesplošno družbeno pomembnost, pomembnost za vse?

Ne dam roke v ogenj

Naša prizadevanja na Twitterju — neglede na svojo dobro- ali zlonamernost in neglede na pamet ali neumnost, ki ju v to investiramo — po mojem bistveno pripomorejo k izkrivljanju predstav o stanju v družbi.

Domišljamo si, da smo po zaslugi starih in novih medijev — in tehnologij in tehnik informiranja, ki da nam vse to omogočajo —, vedno bolj ozaveščeni. V resnici pa so celovitost, preverljivost, zanesljivost, inteligentnost in izvirnost naših državljanskih mnenj vedno bolj degradirane, če ne celo degenerirane.

Zato ne dam roke v ogenj za nič. Desni radikali zagotovo obstajajo, vendar so kot eventualna družbena grožnja morda samo privid na Twitterju. Podobno kot si nekateri drugi samovšečno obetajo, da bodo zmagali na volitvah zato, ker zmagujejo v svojih filtrskih balončkih na družbenih omrežjih.

Tako. Posvaril sem vas.

Opomba: Kolumna je bila prvotno objavljena v tiskani izdaji Večera v nedeljo in na spletni strani Večera v nedeljo, 4. marca 2018, pod naslovom Desni radikali na družbenih omrežjih. Verzija na Fokuspokusu je editirana.