Lady Lazarus: Minili so časi stalnih služb, stalne ljubezni, stalnega doma
Sredi noči čakam avtobus na postaji v Bologni. Sneži. Spravim se v majhno čakalnico, kjer nekaj ljudi resnobno strmi v ekrane svojih telefonov, nekaj pa jih prazno pogleduje skozi okno.
V tistem še sama posežem po telefonu in se razveselim novice, da naslednji dan zaradi snežnih razmer ne gremo v službo. Toskanci niso vajeni snega in se bojijo kaosa. Poleg tega so v Italiji v nedeljo še volitve.
Iz torbe vzamem Kralje ulice, ki sem jih kupila v Ljubljani. “Moji dišijo,” je rekla prodajalka. In res. Iz torbe zaznam blag cvetlični vonj, ki so se ga navzele še vse druge stvari v njej. Kako domiselno, tako pustiti svoj pečat. Nehote se spomnim na Süskindov Parfum.
V tistem me zazebe do kosti. V tesno čakalnico na avtobusni postaji vdrejo še druge vonjave. Vonjave novih popotnih ljudi.
Zgodba o brezdomki iz Bruslja
Prijateljica je zadnjič po radiu poslušala zgodbo o brezdomki iz Bruslja, ki pravi, da kljub mrazu ne bo šla v toplo zavetišče, ker se tam dogaja nasilje nad ženskami. Raje je sama in na mrzlem.
“Težko jim je, po drugi strani pa so svobodni,” dodaja prijateljica.
Morda banalno, toda po nekaj urah potovanja, mraza in ledenega stranišča, ki me je prepihalo navznoter, začnem razmišljati, kako ljudje zmorejo živeti dan za dnem na prostem. Nisem prepričana, da bi sama imela voljo, da bi zdržala pod milim nebom.
Toda ljudje znamo in zmoremo marsikaj, če smo primorani. Pogumni so tisti, ki se prepustijo toku.
Kje sem doma? Nikjer.
Tina Košir v intervjuju v Kraljih ulice opozarja na še eno, vedno pogostejšo obliko brezdomstva. Prekarni delavci so bolj ali manj legitimno “v službi”, toda ta “posel” ne rešuje njihovega stanovanjskega problema. Vemo, da so minili časi stalnih služb, stalne ljubezni in stalnega doma. (Razen če pri petdesetih živiš pri starših, ker si drugega pač ne moreš privoščiti.)
Pred tednom dni sta me obiskala prijatelja. Eden od njiju me je vprašal, kje se počutim doma. Rekla sem, da sem svoj dom izgubila in da se od takrat nikjer ne počutim doma. Čeprav se hitro prilagodim na novo okolje.
Lady Lazarus
Po dveh urah in pol čakanja, listanja Kraljev in postopanja po mrazu me ogovori dekle:
“Greš v Rim?”
“V smeri proti Rimu,” odvrnem.
“Bus ima zamudo. Zdelo se mi je, da ne veš.”
Zahvalim se ji. Ko pozneje sediva skupaj na busu, jo vprašam, ali je umetnica.
Oči se ji zaiskrijo. “Ko bi vsaj bila! Radi bi bila pisateljica.”
Zaviha si rokav in mi pokaže tatu. Na roki ji piše “Lady Lazarus”.
Nasmehnem se.
“Sylvia Plath je moja najljubša pesnica. Poznaš?”
Prikimam. Kmalu naju obe odnese v spanec.
Cesta je bela
Moje sanje se prepletajo z resničnostjo. Cesta je bela in zgodnje jutro se polni s snegom. Ko sem odhajala, je prijateljica rekla, da se morda zdi vse tako otožno zaradi miru, ki ga prinaša sneg.
Ne vem več, kaj od vsega sanjam in kaj je približek realnosti. Zdi se mi, da Sylvia Plath nikoli ni našla doma na tem svetu. Imeti dom še ne pomeni res imeti dom.
Ameriška pesnica in pisateljica Sylvia Plath (1932–63).