Polemika z Ruplom (3.): Zakaj bivši disidenti praviloma tendirate na desno?

Doslej:

1. Dimitrij Rupel: Polemika o Crnkovičevih “steklih psih”: Ruplov post scriptum v zvezi z desnico (Portal Plus, 20.2.)

2. Marko Crnkovič: Polemika z Ruplom (1.): O desničarjih (in v nadaljevanju tudi o levičarjih) (Fokuspokus, 24.2.)

3. Dimitrij Rupel: Levo-desna korespondenca: Dimitrij Rupel odgovarja Marko Crnkoviču (Portal Plus, 25.2.)

4. Marko Crnkovič: Polemika z Ruplom (2.): Partija ni imela pojma. (Tako kot ga nima Janša.) (Fokuspokus, 27.2.)

5. Dimitrij Rupel: Nemrtva preteklost: Drugi odgovor Marku Crnkoviču (Portal Plus, 28.2.)

Dragi Dimitrij,

pišete, da se najino “glavno vprašanje” glasi, “koga voliti na prihodnjih volitvah”, in predpostavljate:

“Morda bo pisec teh vrstic kljub vsemu podprl desnico in morda bo Marko Crnkovič kljub vsemu podprl levico; možno pa je tudi, da ne bova podprla niti levice niti desnice?”

Meni se to ne zdi glavno vprašanje najine debate. Zase lahko rečem, da zagotovo ne bom podprl levice. Kakšno njihovo stališče se mi zdi sicer sprejemljivo, vendar jih ne bom volil iz principa. Ne tokrat. Ker so že predolgo na oblasti in ker pri izvedencih za nenačelne koalicije nikoli ne veš, koga ali kaj bodo na volitvah potegnili iz klobuka.

In čeprav se mi zdi sprejemljivo tudi kakšno stališče desnice, niti njih ne bom podprl. Ker mislim, da si tega ta hip ne zaslužijo. Za politično ravnotežje in prisebnost političnega razreda bi bilo dobrodošlo, če bi se desnica spet enkrat zavihtela na oblast, ampak ne za vsako ceno. Ne še zdaj.

* * *

Naj vam izdam skrivnost: letos verjetno sploh ne bom volil. Kot rečeno, levice in desnice nočem. Ne takšnih, kakršni sta.

Tistih, ki niso — ali mislijo, da niso — ne levi ne desni, pa tudi nočem. Ker še bolj kot levi in desni jezdijo na valu državljanskih frustracij in afektov.

Žal je tako, da levica in desnica nimata alternative. Pa najbrž ne samo v Sloveniji. Naivnost, jeza, naveličanost, obup, demagogija, hojladrijarstvo, občutek brezizhodnosti in Kekčeve ukane me ne prepričajo.

A naj se vrnem k bolj večnostnim vprašanjem, ki jih načenjate. Pravite, da ni res, da se Partija ni spoznala na politične (samo)definicije?!

Ugovarjam in vztrajam pri svojem! Če bi se res spoznala, bi to pomenilo, da ste bili vi sami po njeni teoriji res “meščanska desnica”. (Ali da je bil recimo Alija Izetbegović “islamski fundamentalist”.)

Ne. Žigosali so vas zato, ker se je avantgarda delavskega razreda sama imela za levičarje, vi pa ste bili zanjo deviacija. Le na katero stran, če ne na desno?

* * *

V vašem priznanju (in očitku), da sem vas “prizadel” z izjavo, da so takratne partijske rabote za današnjo rabo nepomembne, pa sem zaslutil nekaj drugega. Tisto staro bolečino, ki jo nekdanji disidenti zaradi storjenih krivic — ali vsaj nerazumvanja — še vedno čutite. Tisto staro rano, ki se desničarjem morda ne bo nikoli zacelila.

Če prav razumem, bi se vam osebno zdelo prav, da nekdanji disidenti — ali kdorkoli, ki so ga kakorkoli šikanirali? — morali dobiti odškodnino za utrpelo škodo? Ne vem, no. Bolje bi bilo, če bi po osamosvojitvi prišlo do (formalne, uradne) lustracije. Če se prav spomnim, takrat niste hoteli — kdo točno, pravzaprav? — zaostrovati situacije. Hja. Pripišite si.

* * *

Pa še nekaj mi prosim razložite. Morda nama bo to pomagalo osvetliti problem današnje slovenske desnice.

Zakaj nekdanji disidenti danes — no, po osamosvojitvi — praviloma tendirate na desno?

V času demokratizacije in osamosvajanja mi je kot vsakemu mladeniču srce bílo na levi. Pa nisem bil disident in nisem imel nič proti osamosvojitvi. Kaj šele, da bi navijal za režimce (čeprav jih nisem imel ravno za desničarje).

Kakorkoli, tudi po vaši zaslugi so se mi komunisti zdeli smešni ali vsaj kot skoraj crknjen konj, ki ga nima smisla za slovo še brcati.

Razumem tudi, da ste se oporečniki in vsa ta nova garnitura potencialnih politikov odvrnili od kao reformiranih komunistov. To ste morali storiti že iz taktičnih razlogov, ne samo načelno in moralno.

Ne razumem pa, da osamosvojitelji to še danes ne samo pogrevate, ampak da še danes — verjetno vsi! — tendirate na desno. Imate vso pravico, jasno. Ampak res me zanima, zakaj je to pravilo? Ali je (bilo) nemogoče biti osamosvojitelj in levičar obenem? Ljudje, ki so glasovali za osamosvojitev, zagotovo niso bili vsi desničarji. Še več! Desničarji niso bili niti vsi pobudniki in realizatorji osamosvojitve.

Ali je skratka dandanes nemogoče imeti pedigre osamosvojitelja in biti ob tem malo bolj pristen in sodoben, če že ne nostalgičen levičar? Res me to zanima.

Če se prav spomnim, ste med mladimi intelektualci mojega kroga (in moje baže) Novorevijaši sredi in konec 80. veljali za desničarje. Tako smo si vas vsaj predstavljali. Disidenti gor ali dol, bili ste establišment, mi pa jeunesse dorée. Vaša zlata mladina. Tako kot vam so se leta 1980 tudi meni zdeli Pankrti popolnoma brez veze, le da jaz nisem bil kritik etabliranega tednika. Ko sem tudi jaz leta 1986 postal kritik istega etabliranega tednika, sem že sesuval Petra Božiča in njegove dolgočasne drame o domobranskih usodah. Vsi ste se nam zdeli isti.

Ne bom vas več jezil. Dovolj za danes. Samo na tole pismo mi prosim še odgovorite, potem pa raje nehajva. S Steinbuchom se dogovarjava, da gremo na kosilo. Da se ne bomo takole pogovarjali.