Ženske zgodbe z Iga: Zapor je odsev družbe

“Delati ne morem. Toliko let sem že na metadonu, da bi se lahko invalidsko upokojila. Na Zavodu me hočejo na vsak način spraviti v mirovanje. Ampak kako naj potem preživim? S temi 300€ na mesec ne morem ne živet ne umret. Nekaj je treba potem še zraven početi. A naj drogo prodajam? Ne, me bodo takoj prijeli. Ostane samo še preprodaja metadona. Preživeti je treba. Mogoče bi morala ukrasti ogromno vsoto. Sedim zaradi 400€ ukradene hrane. Če bi ukradla veliko vsoto, bi vsaj živela na veliki nogi. Ko bi prišla iz zapora domov, bi vsaj nekaj imela.” — Laura

Laurina zgodba je ena od desetih v knjigi Začasno bivališče: Na grad 25, Ig. Življenjske zgodbe žensk na prestajanju zaporne kazni. Imena so izmišljena. Zapisano je tisto, kar so sogovornice povedale. Avtorice se z njihovimi uradnimi dokumenti in statistikami namenoma niso ukvarjale. Resnične zgodbe so, četudi niso povedale vsega.

Poka po šivih

Zgodbe so me žalostile, jezile, vznemirjale in fascinirale. Zasvojenke praviloma ugotavljajo, da jih je zapor rešil drog. Pa vendar jih v zaporu ne manjka. Pri poneverbah in ropih in podobnem me je stiskalo, za kako malo denarja so morale na Ig. Veliko jih je tam po zaslugi moških, ki so jim zaupale.

Zgodbe so različne. Razen, da gre za ženske, skupne točke ni. Pogrešajo pogovore. Na približno 100 zapornic na Igu — ki poka po šivih — so trije strokovni delavci, ki počnejo tudi to. Da se z njim pogovarjajo. Direktorica je večkrat poudarila, da imajo premalo zaposlenih. Tudi pri njih varčujejo.

Pozneje sem izvedela, da je bila prva dosmrtna kazen pri nas izrečena prav ženski.

Glasba vžge tudi v zaporu

Z nekaterimi zapornicami sem se na Igu pogovarjala. Po predstavitvi knjige in pogovoru z avtoricami Začasnega bivališča in z zaposlenimi na Igu in po glasbenem programu Igorja Leonardija in Nermirja Puškarja. Skupaj s Kombinatkami sta bila edina, ki sta požela glasno odobravanje sicer zadržanih Ižank.

Prvič se mi je zgodilo, da so me sredi prireditve spodnesla čustva. Sedeli smo na odru, ki mu po domače rečem “partizanski”. Je na koncu jedilnice, dvignjen in skrit za velikimi lesni vrati, ki zgledajo kot vrata velike omare. Obkrožajo ga sive zavese. Šele pozneje sem izvedela, da so iz blaga za sodniške halje.

“Življenje zunaj gre naprej.”

Pogovor po predstavitvi z zapornicami je bil običajen. Človeški. Njihovih imen ne poznam. Ne vem, zakaj so tam. Izjava, ki sem si jo najbolj zapomnila je bila: 

“V zaporu sem se ločila. Tisti zunaj grejo naprej, živijo normalno življenje. To sem mu morala pustiti. Še vedno pa redno hodi na obiske.”

Ker o zaporih malo vem, sem se med pripravami za promocijo knjige in soorganizacijo dveh pogovorov posvetovala z mnogimi. Med drugimi sem se pogovarjala z gospo, ki je v 70. letih sodelovala pri organizaciji prostovoljcev, ki so se pogovarjali in družili z zapornicami in zaporniki. Še potem, ko so prišli iz zapora.

Bili so zelo različnih študijskih programov in poklicev in bilo jih je veliko. Tudi nekdanjih študentov socialnega dela, ki so opravljali prakso v zaporih. Veliko pretresljivih zgodb. Veliko jeze na birokracijo, ker da je zdaj bolj pomembno, da so socialne delavke in delavci dobri birokrati. Veliko denarja gre za računalniške programe, manj pa za delo z ljudmi. Preden gredo v zapor, ko so tam in ko zapor zapustijo.

Branje zaprašenih raziskav razkrije, da smo v starejših časih — tudi v svinčenih — imeli humanejše zapore kot danes. Še vedno pa velja, da so naši zapori med bolj humanimi in liberalnimi.

Socioterapevtska načela

Dragan Petrovec piše v raziskavi Ideja in realnost socioterapevtske usmeritve (1999) o eksperimentu v Logatcu in na Igu. O zaposlenih, ki jih je takrat bilo več, z različnimi poklicnimi in človeškimi kvalifikacijami. O tem, da ni treba moralizirati in da naj bo življenje v zaporu podobno življenju zunaj. O vplivu gospodarske rasti na razmere v zaporih in prednostih skupinskega svetovanja kot temeljne komunikacijske metode v zaporu.

Med drugim Petrovec zapiše:

“Če je kaj, česar socioterapevtska načela ne dopuščajo, je to brezbarvnost; prav tako pa omejujejo večji del zlorabe oblasti. Pravzaprav so nekakšen lakmusov papir za dejansko demokracijo, ki se ne konča s svobodnimi volitvami, ampak se takrat šele začne.”

Končujem torej tam, kjer bi morala začeti: zapor kot odsev družbe. Spet z Draganom Petrovcem: “Človek, ki ne daje svobode drugim, je sam ujetnik strahov, sovraštva in želje po nadvladi.”

Začasno bivališče: Na grad 25, Ig. Življenjske zgodbe žensk na prestajanju zaporne kazni. Urednica: Milica Antić Gaber. Avtorice besedil: Milica Antić Gaber, Deja Crnović, Nina Perger, Jasna Podreka, Darja Tadič. Predgovor: Dino Bauk. Javna agencija za knjigo, 2017. ISBN 978-961-94184-7-5, 189 strani, 0€ (darilna izdaja). Knjigo si lahko downloadate na tej povezavi.