Pod mentorstvom dr. Veljka Rusa (1929–2018): Sociologija viličaristov
Z malo sreče v življenju ste v mladosti srečali osebo ali prebrali knjigo ali poslušali glasbo, ki vas je zaznamovala za célo življenje. Če ste imeli to srečo, ste si do danes zapomnili znanja ali doživetja izpred 20, 30, 40 let.
Tako sem jaz sam pred 35 leti po naključju kot študent sodeloval pri raziskavi, ki jo je vodil dr. Veljko Rus, ki je ta ponedeljek umrl v 89. letu starosti.
Rus je bil od leta 1972 do 1991 izločen iz študijskega procesa na FSPN, ker so takratni vladarji ocenjevali, da bi kot profesor škodljivo vplival na študente. Delal je na Inštitutu za sociologijo in filozofijo, ki je veljal za ustanovo za parkiranje neprimernih profesorjev in raziskovalcev. Resda so tudi tam delali pod nadzorom direktorja, ki si ga sami verjetno ne bi izbrali, a so vendarle lahko raziskovali družbene procese, ki jih druge, bolj pravoverne ustanove niso.
Strategije in taktike
Veljko Rus je raziskoval procese v podjetjih, ki so bila v težavah. Mislim, da je bil uradni izraz “prisilna družbena uprava” — danes bi verjetno rekli, da so tik pred stečajem. V teh podjetjih je bila med zaposlenimi dinamika, značilna sicer za vsa podjetja, le da so bili tam procesi in predvsem konflikti izrazitejši, ne tako pritajeni kot drugod.
S serijo poglobljenih intervjujev, ki smo jih delali pod Rusovim mentorstvom, smo preučevali razmerja v teh podjetjih: delovanje in obnašanje zaposlenih in njihove taktike, ki so enim omogočale preživetje, drugim pomagale v borbi za oblast, tretjim pa za ohranjanje statusa quo.
Mnogo let pozneje so mi ta spoznanja pomagala pri soočanju z različnimi tipi ljudi in vedênja in prepoznavanju njihove motivacije.
Uradne in vzporedne strukture
Eden od tipičnih pokazateljev, da je podjetje v težavah, je bilo to, da je imelo dve strukturi vodenja. Uradno, zapisano v organizacijski shemi, statutih in podobnih papirjih, in neuradno strukturo vodenja. Neuradna je uradni onemogočala kakršnekoli resne spremembe ali možnosti učinkovitega delovanja. In močnejša ko je neuradna struktura bila, slabše se je podjetju šlo.
Druga Rusova ugotovitev je bila, da uradna struktura pogosto omogoča delovanje vzporednih oblastnih struktur — ali vsaj ne naredi dovolj za njihovo nevtralizacijo —, ker jih ima za izgovor za lastno nedelo.
Naslednja značilnost teh podjetij v krizi so bile nenačelne koalicije. Vsaj ena, če ne več. Namen teh koalicij — ki sicer niso dolgo trajale — je bila uresničitev trenutnih, hipnih ciljev, ki niso imeli nobene zveze z dolgoročnimi cilji podjetja. Služile so samo za uresničevanje kratkoročnih ciljev koalicije. Ko so cilj dosegli, je koalicija odmrla. Nastala je nova, z ljudmi in skupinami, ki prej (ali potem) niti približno niso bili povezani.
Vozniki viličarjev
Ena od naših nalog pri teh raziskav je bilo tudi to, da smo morali določiti, kateri ljudje oz. poklici so v podjetju pomembni in brez katerih je (bilo) nemogoče upravljati in voditi podjetje.
Najbolj zanimiva in močna skupina ljudi, na katero smo naleteli v nekem podjetju, so bili vozniki viličarjev. Bili so redka profesionalna skupina, ki se je lahko premikala od enega oddelka do drugega in prenašala informacije. Če so prenašali informacije v prid določene skupine, je ta zmagovala. In obratno: če so prenašali informacije, neugodne za neko skupino, je ta izgubljala.
Troublemaker
Med tipi ljudi, ki smo jih identificirali v teh podjetjih, mi je najbolj ostal v spominu tip, ki smo ga poimenovali troublemaker.
To je bil — in je še — tip človeka, ki lahko funkconira samo v skreganih okoljih in se hrani s konfliktom. Neglede na to, ali so njegove ideje dobre ali slabe, vedno zaneti prepir. Deloma zato, ker poskuša diktirati konfliktne teme, deloma pa tudi zaradi načina, kako jih odpira. Praviloma to dela nekonstruktivno in z edinim namenom, da bi sebe prikazal kot edinega pametnega, druge pa kot precej neumne.
Življenje in delo v pisarni
Odpuščati zaposlene je bilo takrat precej nemogoče — kot je še danes. Zato smo ugotavljali, kako je določena koalicija, ki je zmagala, ravnala s predstavniki tiste, ki je izgubila.
Najbolj učinkovita metoda je bila prostorska. Ponavadi so poražence premestili v slab delovni prostor. Da so vsi v podjetju videli, kakšen je njihov položaj v podjetju. Poiskali so jim pisarno, kjer je klima vedno pihala premrzel ali prevroč zrak. Ali pisarno tik ob hrupni proizvodni liniji. Ali pisarno, ki je gledala na jug, klima pa ni delala in se ni dalo odpirati oken.
Raziskav — še posebej družboslovnih —, ki bi bile še danes tako relevantne, ni veliko. Dr. Veljko Rus jih je naredil precej. Da ne omenjam, da je bil ob tem izjemen mentor. In predvsem človek, ki je zares poskušal deliti svoje znanje in rezultate raziskav s čim več ljudmi.
Kar mu na žalost — zaradi časov in okolja, kjer je živel in delal — ni vedno uspelo.
Rus je bil od leta 1972 do 1991 izločen iz študijskega procesa na FSPN. Delal je na Inštitutu za sociologijo in filozofijo, ki je veljal za ustanovo za parkiranje neprimernih profesorjev in raziskovalcev. — [Fotografija: Janko Rath/Večer]