Ljubezenska zgodba med policami in fama o filmskih festivalih

26.2.2018 / 06:08 Komentiraj
Nemški film Med prehodi Thomasa Stuberja ni dobil nagrade na 68. Berlinalu — je pa sam po sebi nagrada za vse gledalce.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Šele v petek — po osmih dneh 68. Berlinala in dan pred koncem — sem dočakala pozitivni preobrat letošnjega tekmovalnega programa! To je bil film Med prehodi (In den Gängen), režiserja Thomasa Stuberja (1981). (Še dobro, da obstajata sekciji Panorama in Forum, ki sta mi pomagali potešiti lakoto po dobrih filmih!)

A kakorkoli, Med prehodi je pustil daleč zadaj druge filme tekmovalnega programa, ki so bili do takrat moji favoriti med 19 v konkurenci: Petzoldov Tranzit, ruski film Dovlatov Alekseja Germana, italijanski film Hči moja (Figlia mia) Laure Bispuri in mehiški Muzej Alonsa Ruizpalaciosa.

Kar pa seveda ne pomeni, da si ne zaslužijo kakšne nagrade — in Muzej in Dovlatov sta jo tudi res dobila: vsak svojega srebrnega medveda za najboljši scenarij oz. kostumografijo in produkcijski dizajn.

Stava je bila zaman

Žirija v sestavi Tom Tykwer (predsednik, nemški režiser), Chema Prado (španski fotograf), Stephanie Zacharek (filmska kritičarka revije Time), Ryuichi Sakamoto (japonski skladatelj in glasbenik), Adele Romanski (ameriška producentka) in Cécile de France (belgijska igralka) so v soboto, 24. februarja, podelili nagrade tekmovalnega programa.

Sama sem letos sicer zaman stavila na nemškega igralca Franza Rogowskega. Na Berlinalu je imel nosilni vlogi v filmih Tranzit in Med prehodi. V obeh je bil zelo prepričljiv.

Kratka zgodba, dober film


Letos si bom v Berlinu spet kupila knjige, po katerih je bilo posnetih kar nekaj filmov Berlinala. Ena od njih bo zbirka kratkih zgodb leta 1977 v Halleju (NDR) leta rojenega pisatelja Clemensa Meyerja Noč, luči (Die Nacht, die Lichter). Izšla je leta 2008 in dobila nagrado Leipziškega literarnega inštituta. Der Spiegel je o njem zapisal: “Clemens Meyer piše najbolj umetniške zgodbe, ki so sicer težke, a srce parajoče.”

Takšna je tudi Med prehodi, ena od petnajstih v tej zbirki, po kateri je Thomas Stuber zrežiral istoimenski film. To je sicer že njegov četrti v tekmovalnem programu Berlinala doslej in tretje sodelovanje z Meyerjem.

Dogajanje je postavljeno v megamarket nedoločenega mesta bivše Nemške demokratične republike, kjer so police zelo visoke in dolge. Vse skupaj zgleda kot eno samo veliko skladišče, kjer so za določena živila in prodajne artikle specializirani različni prodajalci, vsi oblečeni v modre delovne halje: eni za sladkarije, drugi za testenine, pijačo… Preverjajo, ali je treba zaloge na policah dopolniti, pomagajo kupcem pri nakupih, dovažajo blago z viličarjem…

Tukaj je še simpatično dekle Marion (Sandra Hüller), zadolžena za oddelek s sladkarijami — Christian jo imenuje “Miss sladkarij” —, v katero se navidez plašni fant zaljubi. Tudi ona ni ravnodušna do novinca. Nato pa Christian (Franz Rogowski) izve, da je Marion poročena. — [Fotografija: Anke Neugebauer/Sommerhaus Filmproduktion]

Neizbežna ljubezenska zgodba

Med zaposlenimi je čutiti močno povezanost in pripravljenost, da si pomagajo. Šef po vsakem šihtu seže delavcu v roko ter se zahvali in poslovi do naslednjega delovnega dne. Ostanek socialistične vzgoje?

Preprosta zgodba z izdelanimi liki se osredotoča na tri: Christiana (Franz Rogowski), Marion (Sandra Hüller, spomnite se je iz Tonyja Erdmanna) in Bruna (Peter Kuhr). Ko ga vzamejo v službo, je Christian najprej nekaj časa na poskusni dobi. Ne preveč zgovorni fant ima to srečo, da je njegov šef Bruno prijazen starejši gospod, ki v marljivem fantu vidi potencial in mu pomaga pri uvajanju. Christian dela tudi v nočni izmeni in se uči delati z viličarjem, čez dan pa obiskuje tečaj za praktični izpit za viličarja.

Tukaj je še simpatično dekle Marion, zadolžena za oddelek s sladkarijami — Christian jo imenuje “Miss sladkarij” —, v katero se navidez plašni fant zaljubi. Tudi ona ni ravnodušna do novinca. Nato pa Christian izve, da je Marion poročena. Srce se mu para, ko je nekaj dni ne vidi v službi. Žalost utopi v gostilni in naslednji dan zamudi v službo za eno uro. Ker pa ga ima šef rad, mu tokrat pogleda skozi prste.

Delo je enolična rutina med policami nakupovalnega centra, kjer se odvijajo zgodbe malih ljudi. Vsak od njih ima svojo preteklost in nosi prtljago, ki je v nekaterih primerih pretežka in se za nekatere tragično konča.

Festivalska misija

Mnogi obiskovalci festivalov rečejo, da imajo srečo, če v treh dneh vidijo vsaj en res dober film — vidijo jih pa v tem času najmanj deset. Velikokrat je najbolje, če nič ne pričakuješ.

Ko sem se o izboru filmov na letošnjem Berlinalu pogovarjala tako z obiskovalci kot z novinarji, so bili skoraj enotnega mnenja, da so si leta nazaj ogledali veliko več dobrih filmov.

Kaj sploh pomeni dober film? Saj si vsak od nas ustvari svoje mnenje, videnje in razumevanje! Za nekoga bo odlična zgodba morda veliko pomembnejša kot kamera, nekdo drug pa bo bolj pozoren na igralce ali pa ga bo prevzela glasbena podlaga.

Ko se vsi ti faktorji zlijejo v eno in na koncu prideš iz dvorane zadovoljen, je “misija festival” opravljena. Pa čeprav samo z intenziteto enega samega filma.

Pa še tega ne smemo pozabiti: oglede filmov si izbiramo sami, selektor festivala nam jih samo ponudi.


OpombaTekst je bil prvotno objavljen v soboto, 24. februarja 2018, na avtoričinem blogu pod naslovom 68. Berlinale: Film In den Gängen (V prehodih), nemškega režiserja Thomasa Stuberja kandidat za Zlatega medveda. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno v dogovoru z avtorico.


Vse avtoričine članke z letošnjega Berlinala si lahko preberete pod hashtagom #berlinale2018, lanske in predlanske pa pod #berlinale2017 in #berlinale2016.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE