Mediji, FB, TW med sočutjem in krutostjo in “pravo” realnostjo
Zadnje streljanje na srednji šoli v Parklandu na Floridi ponovno opozarja na moč in nemoč družbenih omrežij. Komaj 19-letni Nikolas Cruz, ki je v šoli postrelil 17 dijakov, je svoje krvave pohode na spletu že nekaj časa napovedoval. Nekateri vidijo danes njegove napovedi vidijo kot grožnje, ki bi jih morali vzeti resno in preprečiti tragedijo, drugi pa dojemajo te izjave kot običajno širjenje sovraštva.
Izjava, da boš nekoga ubil, v javnosti naleti na zgražanje (in ukrepanje), če jih izrečeš v živo. Facebook in Twitter pa ponujata možnost agresivnega izražanja, ki ga ne jemljemo tako resno. Družbeni omrežji sta postali poligon za izražanje stvari, ki jih v živo ne bi povedali. Besede človeka, ki je kmalu moril, so bile razumljene v kontekstu splošnega sovraštva, ki na omrežjih ni nenavadno.
Splošno prepričanje je, da tam ni “prave” realnosti, je samo bolj potencirana. Zakaj pristojni (FBI) na njegove grožnje niso reagirali, je zdaj prepozno razmišljati.
Druga plat tragedije
Tragedija na Floridi pa ima še drugo plat. Mediji so poskušali sočutno prikazati dogodek, toda realnost je spet prišla na dan po zaslugi družbenih omrežij. Posnetki s telefonom so bili iskan material, ki je krožil po spletu in kazal “pravo” sliko.
Danes velja prepričanje, da rabimo amaterski posnetek s prizorišča dogodka, da bi verjeli, da se je nekaj res zgodilo. Podobno je bilo tudi ob terorističnih napadih v Parizu, Bruslju, Nici in Berlinu. Družbena omrežja so prinašala home videe, ki so jih etablirani mediji pridno objavljali.
V resnici pa smo jih želeli mi, uporabniki, sicer jih mediji niti ne bi predvajali. Medijske zgodbe so vedno pogosteje “oplemenitene” z amaterskimi posnetki — če so le dovolj krvavi in realistični.
Naša potreba in naslada
Zakaj napovedi krvoločnih dejanj na spletu ne jemljemo resno? Zakaj zmerjanja na spletu ne jemljemo enako resno, kot če bi nas nekdo ozmerjal v obraz? Je krutost na spletu premalo kruta, da bi ji verjeli?
Kakorkoli že, splet vedno bolj in bolj dopolnjuje medijske zgodbe in napolnjuje naš čas. Vsaka zgodba — bodisi naravna ali človeška katastrofa — nam postreže s “pravo realnostjo”, ki jo posredujejo družbena omrežja. Ta naša potreba in naslada, da v nečem, kar je že tako ali tako dovolj kruto, iščemo še večjo krutost, je vedno bolj nerazumljiva.
Takšni in podobni pomisleki že zdaj sprožajo resne debate o tem, kako regulirati družbena omrežja in kaj sploh regulirati. Odločitve, kaj objaviti in kaj sprejemati, so seveda vedno uporabniške in demokratične — vendar na žalost ne zelo razumne.