Janez Drnovšek (1950–2008) 10 let pozneje: Nasvidenje, gospod predsednik

22.2.2018 / 19:59 Komentiraj
Ponatis tako rekoč nekrologa ob smrti predsednika in nekdanjega premiera: Zakaj smo bili takrat tako zelo razčustvovani.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Ta ponedeljek, 25. februarja 2008, dva dni po Drnovškovi smrti — ko je moja hči stara toliko kot jaz ob Titovi —, so dijaki počastili spomin na bivšega predsednika z minuto molka. Šolam je dalo takšno navodilo MŠŠ. To se mi zdi prav. Ravno prav. Nekoč je bilo bistveno drugače.

V ponedeljek, 5. maja 1980, je bila šolska komemoracija napovedana za po glavnem odmoru. Namesto na malico nas je nekaj šlo k sošolcu, ki je stanoval za vogalom, kjer smo se najprej pošteno zakadili. Potem smo šli nazaj. Na stopnišču so medtem že izobesili Titove slike in partijske zastave in drugo komunistično šaro. Nadrealistični prizor hlipajočih sošolk na ozadju te ikonografije nas je spravljal v smeh, zato smo povešali glave, da ne bi kdo opazil našega dobrega razpoloženja. Po mojem smo bili videti iskreno prizadeti — kar smo na nek način tudi res bili. Po komemoraciji pa so smo morali v muzej NOB, kjer je bila odprta žalna knjiga. Ko sem prišel na vrsto za podpis, sem naredil križec.

Skoraj tri desetletja pozneje pa sem se s partnerko in petnajstmesečnim sinom postavil v vrsto za vpis v žalno knjigo, potrpežljivo stal eno uro pred vhodom in na stopnišču in nazadnje napisal: “Nasvidenje, gospod predsednik.” Prav “nasvidenje”, ne “zbogom”. You never know. Zdelo se mi je, da to moram narediti.

Predsednikova rezidenca in zadnji dom

Če je Drnovškov naslednik že kmalu po nastopu funkcije sprožil vprašanje predsedniške rezidence, pa je on sam z odhodom nehote sprožil vprašanje predsedniškega zadnjega dóma, da tako rečem. Kje bodo (nekdanji) predsedniki pokopani, se mi v bistvu ne zdi nič manj pomembno kot to, kje bodo stanovali še zaživa.

Po mojem bi bilo primerno — preden se jih preveč nabere — urediti spominski park, kamor bi nekdanje predsednike polagali k zadnjemu počitku. Morda bi lahko tam pokopavali tudi druge velikane slovenskega naroda, tako kot nekoč na Navju literate. Bojim se samo, da je moja ideja preveč pompozna in državotvorna, da bi med rojaki naletela na razumevanje ali bila celo deležna širšega konsenza.

Predsednikova zadnja želja

Drnovškova želja, naj ga pokopljejo v družinskem in prijateljskem krogu v domačem kraju, je bila po eni strani seveda legitimna in jo je bilo treba upoštevati. Po drugi strani pa je tudi lepo, da ne rečem kljubovalno, pasala k njegovi drži zadnjih let po tako imenovani preobrazbi in učlovečenju.

Predsednik gor ali dol, pred obličjem smrti ostane vsak človek sam ali kvečjemu z najbližjimi. Zato po Drnovškovem mnenju razumljivo ni imelo smisla, da bi ga pokopavali z državnimi in vojaškimi častmi.

To je skratka dopustno — ne pa tudi samoumevno. Ali si sme (nekdanji) predsednik lastiti pravico do navadnega, civilnega, neprotokolarnega pogreba? In do zadnjega dóma ob svojih bližnjih, prednikih, kjerkoli že to je? Morda ne. Morda pa bi morali to regulirati z novelo zakona o predsedniku?

Ne vem, to ni predlog. Idejo, da bi bil del statusa (nekdanjega) predsednika republike — čeprav se je funkcija človeku že zdavnaj iztekla — tudi državniški pogreb, ne glede na njegovo zadnjo željo, dajem samo v razmislek.

Kolektivni čustveni nivo

Na kolektivnem čustvenem nivoju pa je bila Drnovškova smrt fenomen, kakršnih nismo vajeni. Ni nenavadno, da vsaj delno spremenimo mnenje o človeku, ko umre. Večino ljudi smrt zboga s pokojnikom. Toda prejšnjo soboto se je sprožil spontan, celo nezaveden proces množično demonstrativnega čustvovanja.

Pokojniku primerno ljudje niso polagali šopkov kot ob smrti princese Diane ali — v slovenskih primerih, ob tako rekoč anonimnih smrtih — prižigali svečk na določenih lokacijah. Niti ne mislim, da je bil številčen vpis v žalne knjige izraz tega čustvovanja. To je prišlo do izraza z neverjetnim vzponom ex-predsednikove popularnosti, ki je daleč-daleč presegla bonton samo lepega o mrtvem.

Drnovšek ni bil nikoli tako zelo priljubljen in tudi ne pri toliko ljudeh, kot bi lahko sklepali po reakcijah. Moja razlaga je naslednja: v odsotnosti priljubljenih, kredibilnih, ljudskih, mirnih in dostojanstvenih, z eno besedo človeških politikov — pa tudi v odsotnosti konsenzualnih simbolov državnosti, bodisi abstraktnih ali antropomorfnih —, so ljudje preprosto morali izliti svoja potlačena čustva na figuro rajnega Drnovška.

Bolj kot zaradi njegove smrti so se po mojem razčustvovali zato, ker so končno dobili priložnost, da se pozitivno — in tudi legitimno, da ne bo pomote — razčustvujejo zaradi nečesa državnega in državniškega. Ljudje so dejansko pretiravali, ampak pod črto so imeli skrit prekleto dober in težko izpodbiten razlog.


Tekst je ponatis kolumne v Dnevnikovem Objektivu, objavljene v soboto, 1. marca 2008.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE