Ema, Evrovizija kot ventila nacionalnih frustracij (publike, ne izvajalcev)

22.2.2018 / 06:08 Komentiraj
SLO glasbenikov nihče ne daje v nič bolj kot mi sami. Za nas niso nikoli dovolj dobri. Zadnji smo, ki v njih verjamemo.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Bilo je grozno. Sramotno. Katastrofalno. Pod nivojem. Za bruhat. In to še preden se je sploh začelo. Seveda na družbenih omrežjih, kjer se je po predizboru Eme 2018 zbral ves nakopičeni gnev in obup naroda s kilavo samopodobo.

Komentarji, da vse skupaj ne zanima nikogar več razen nekaj pedrov in starih mam, so kar deževali, Večeru pa je od branosti članka, da se v finale Eme ni uvrstila Nika Zorjan, skoraj razneslo spletni števec. Nezanimanje pa táko. Toliko hrupa okoli nečesa, kar je bojda samo sebi namen. In za kar da je škoda vsakega centa.

Izbiranje evrovizijskega predstavnika je priložnost, da se oglašajo tisti, ki so se hoteli uvrstiti na Emo, pa jim nikoli ni uspelo; pa starejši, bolj tradicionalni gledalci, ki ne morejo preboleti, da so časi Berte Ambrož mimo; in nato še tisti, ki pri metanju kamnov pač radi sodelujejo. Ker jih to potolaži.

Imamo več fanov, kot si mislimo

Tako kot ne obstaja tipična evrovizijska skladba, tudi ne obstaja tipičen evrovizijski predstavnik. Niti Abbin Waterloo ni bil v 70. letih všeč vsem Švedom. In ob pojočem možakarju v krilu so znoreli tako Izraelci kot Avstrijci.

Če sem se kaj naučil na šestih Evrovizijah, ki sem jih kot novinar imel priložnost spremljati v živo, je to to, da Slovenija velja za državo, ki v glavnem na izbor pošilja dobre, kakovostne skladbe, ima pa nekaj nesreče s svojo mednarodno atraktivnostjo.

Nismo tako zanič, kot si mislimo. Še zdaleč ne. Ob naših komadih Evropa poplesuje, vendar zanje ne glasuje, ker glas raje namenijo kaki bolj karizmatični sosednji državi.

A tudi Evrovizija nas je v 90. letih postavila na evropski zemljevid. Ni ga pravega tujega evrovizijskega oboževalca, ki se mu ob omembi Darje Švajger ne bi zasvetile oči. Spomnim se, kako je v evrovizijskem tednu leta 2015, ko je gostovala na Dunaju, napolnila velik Euro Fan Cafe, kjer ni bilo niti enega, ki ne bi — dvajset let pozneje! — znal na pamet njene Prisluhni mi.

Ali ko mi je Poljak v Kijevu znal povedati vse o Rebeki Dremelj. In ko mi je 19-letni Armenec, ki je sredi vojne vihre iz Alepa z družino zbežal v Bejrut, v spletni klepetalnici povedal, da je njegova najljubša pesem vseh časov Verjamem Eve Boto in da se je zaradi nje zaljubil v Evrovizijo — s čimer je bil na svojem koncu sveta precej osamljen.

Pa ko je Maja Keuc kar dve leti zapored žirirala v megalomanskem švedskem predizboru Melodifestivalen. Med dopustom na Kanarskih otokih se je v lokalu redno rolala Maraaya. Naši pevci imajo precej več tujih poslušalcev, kot si mislite. Četudi ne zmagujejo.

Za nas nikoli dovolj dobri

Mojih šest Evrovizij me je naučilo, da slovenskih glasbenikov nihče ne daje v nič bolj kot Slovenci sami. Za nas niso nikoli dovolj dobri. Zadnji smo, ki v njih verjamemo.

Ko je na sprejemu pred dujansko mestno hišo voditelj najavil, da na rdečo preprogo prihajajo “letošnji favoriti, naši dragi sosedje Slovenci”, smo se doma raje ukvarjali s tem, zakaj je Marjetka oblečena v čipkast prt in zakaj morata nositi te trapaste slušalke. Omarjeve grehe iz preteklosti so se pred Evrovizijo potrudili do tujih medijev prinesti prav Slovenci. Hanno Mancini bi že pred nastopom v Malmöju najraje deportirali v Kentucky. Še najbolj jo je skupila Karmen Stavec leta 2003, ki ji je katastrofalni sprejem po vrnitvi iz Rige zapečatil pevsko kariero.

Celo ko se je Lina na otroški Evroviziji uvrstila na tretje mesto, je nekatere motilo, da zdaj živi v Švici — in češ, ali res moramo vedno poslati Raayev komad. Večino žaljivih komentarjev pod slovenskimi videi na YouTubu napišejo Slovenci. Krasna reklama.

Ni več izrazitega grešnega kozla

Na Emi je lepo imeti dežurnega krivca. Se še spomnite časov, ko je bila za vse kriva Miša Molk? Od zgrešenih tonov do sesutih linij med televotingom. Še danes so nekateri prepričani, da ponoči, ko vsi spijo, oblečena v kostum Sneguljčičine mačehe v svoji pisarni pred zrcalom kuje evrovizijsko zaroto.

Izrazitega grešnega kozla v zadnjih letih nimamo, zato ceframo prireditev v celoti. In se bolj kot z glasbo ukvarjamo s tem, kdo ima večji ego — gledalci ali žiranti — in kateri glasbeni klan bo zmagal.

Lepo, da Ema še naprej tako dobro opravlja funkcijo ventila za nacionalne frustracije. Tračarjenje jo — tako kot Evrovizijo — ohranja živo in sočno.

Toda počasi bi bilo vendarle lepo spet enkrat doseči kak omembe vreden rezultat. Evrovizijskih gledalcev ne zanimajo naše osebne psihodrame. Imajo pa vedno radi kak dober komad. In nekaj ognjemeta.

Ne jemljite vsega tako smrtno resno. Navsezadnje gre za muziko, ne za jedrske konice.


Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji in na spletni strani Večera v ponedeljek, 19. februarja 2018, pod naslovom Ema je ventil nacionalnih frustracij. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno v dogovoru z uredništvom in avtorjem.

[Fotografija: Jani Ugrin/RTVS]

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE