Šarec nima političnega programa in kilometrine? Saj zato pa lahko zmaga.

21.2.2018 / 06:10 2 komentarja
Elite kalimerovsko jamrajo, da je krivica, da ima Šarec takšno podporo. Ni krivica. To je logika naše politične kulture.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Najnovejše raziskave javnega mnenja kažejo, da bi zmagal Šarec, če bi bile danes volitve.

In kakšne so reakcije? Šok. Neumni komentarji. Nerazumevanje. Govorjenje, da se v “zrelih državah” kaj takega ne more zgoditi. Ker v “zrelih demokracijah” ljudje ne prepuščajo vodenja države laiku. Oziroma osebi brez ustreznih političnih izkušenj. Ker navsezadnje, ko se nam pokvari avto, gremo k mehaniku. Če imamo problem, poiščemo strokovnjaka.

Seveda je res, da se Slovencem zdi, da lahko vodi državo kdorkoli. O tem sem v preteklosti že pisala. Ampak res je tudi nekaj drugega: da to nima nobene, ampak res nobene zveze z “zrelimi državami” in “zrelimi' demokracijami”.

Prvič zato, ker države in demokracije pač ne dozorevajo kot hruške na drevesu. In drugič zato, ker se tudi v ZDA — ki bi jo privrženci te teorije gotovo uvrstili med “zrele države” in “zrele demokracije” — lahko zgodi Trump. Torej 100-procentni laik.

Fenomen tradicionalne slovenske politične kulture

To kaže, da politiki brez izkušenj v visoki politiki niso izvoljivi samo v Sloveniji. Kar pa spet kaže, da problem očitno ni v (ne)zrelosti. Ampak v nečem drugem. In če ostanemo samo pri ZDA in Sloveniji, je jasno, da tako Trump kot Šarec nekaj povesta o politični kulturi, značilni za obe državi. Ne pa o “zrelosti” ali “nezrelosti” demokracije in države.

Dejstvo, da bi zmagal Šarec, če bi bile volitve danes, je torej treba razumeti v kontekstu tradicionalne slovenske politične kulture. Torej tistega fenomena, za katerega mnogi mislijo, da ga v Sloveniji ni.

Pa je.

O tem, da je Šarec novo utelešenje nekaterih temeljnih principov tradicionalne slovenske politične kulture, sem pisala že takrat, ko se je pojavil na zadnjih predsedniških volitvah. In ko so se iz njega vsi norčevali. Mislim, da sem bila ena redkih — če že ne edina —, ki sem napovedala, da lahko samo Šarec resno tekmuje s Pahorjem.

Big Man

Tudi takrat so mu očitali pomanjkanje izkušenj. Pomanjkanje programa. To, da je pač samo še en “nov obraz”. Itd.

Isti očitki letijo nanj tudi danes. Očitki, ki ne pojasnijo ničesar. Še najmanj to, zakaj bi zmagal, če bi bile volitve danes. Čeprav je to dejstvo mogoče pojasniti. In to strukturno. 

Za strukturno razlago se je treba spomniti dejstva, da je temeljna logika slovenske socialne organizacije že več kot tisočletje domačijski produkcijski način. Za to socialno organizacijo je značilen fenomen “velikega moža”.

Big man” je oseba, ki je sposobna navidez iz nič zgraditi presenetljivo politično kariero in socialne enote — ki med seboj sicer nikoli ne sodelujejo —, povezati v sodelujočo celoto, zavezano skupnemu cilju. Slovenska zgodovina, tudi novejša, je polna takšnih fenomenov. Mednje ne sodijo samo Kučan, Drnovšek, Janša, Pahor, ampak tudi Šarec.

Šarčevi aduti

Šarec je “big man” v vseh najpomembnejših značilnostih:

Šarec prihaja iz baze, kar je veliko bolje, kot če bi izhajal iz vladajočega razreda ali tako imenovane elite.

Šarec si gradi politično kariero sam, kar je veliko bolje, kot če bi jo podedoval.

Šarec si na poti na vrh gradi lastno politično telo, sestavljeno iz privržencev, ki so tudi njegovi osebni privrženci.

Šarec nima političnega programa. Šarec ima politični projekt. Ki pa ga za svojega prepozna vedno več ljudi.

Šarec ohranja pozicijo ljudskega človeka oz. “enega od nas”.

Šarčeva politična kariera ni odvisna od njegove profesionalnosti ali politične kilometrine. Te v principu ne sme imeti. Profesionalnost pri njem nadomešča socialnost. Odsotnost kilometrine pa je pogoj, da nekdo sploh lahko postane “big man”.

Zmaga najbolj prepričljivi

Pripadniki starih slovenskih političnih strank in politične elite ob fenomenu Šarec kalimerovsko jamrajo, da je krivica, da ima takšno podporo. Seveda pa ne gre za krivico, ampak za notranjo logiko slovenske politične kulture.

Pripadniki starih slovenskih političnih strank in politične elite se tudi pritožujejo, da Šarec sploh nima političnega programa. Oni pa ga imajo. Imajo programe, s katerimi se javno blamirajo. In dokazujejo, da o politiki ne vedo ničesar.

V politiki tako ali tako ne zmaga tisti, ki ima najboljši program. Volivci ne berejo programov. Zmaga tisti, ki je najbolj prepričljiv. Prepričljivost pa je učinek notranje, v glavnem nezavedne logike skladnosti kandidata z značilnostmi politične kulture okolja, v katerem kandidira.

In tu ima Šarec nedvomno prednost pred vsemi, ki imajo čudovite politične programe, vendar so to skladnost že zdavnaj izgubili. Če so jo sploh kdaj premogli. Kajti tisti, ki imajo politične programe, so del etablirane politične elite. Ta pa je po definiciji nevarna, tuja in zahrbtna. Politična elita volivce izigrava in ignorira. In v tem je Šarčeva največja prednost.

To pa je tudi odgovor na vprašanje o ponavljajočem se uspehu “novih obrazov” in “novih imen” v slovenski politiki. Z “nezrelostjo” to nima nič. Ampak res popolnoma nič.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE