Samouresničujoča se prerokba Spomenke Hribar: Desnica se je sama zaustavila

Ko je Spomenka Hribar leta 1992 napisala svoj famozni članek z naslovom Zaustaviti desnico, se je marsikomu zdelo, da pretirava. Tudi meni. Toda če danes pomislimo, kako agresivni in primitivni so v teh 26 letih postali nekateri desničarji, moramo priznati, da je bila naravnost jasnovidna.

Ne govorim o desnici kot o političnem prepričanju. Govorim o kulturi javnega oglašanja. O podivjani, poniglavi kulturi zmerjanja in zamerljivosti in revanšizma. O izgovorih, da je treba po vseh teh desetletjih levičarskega enoumja škartirati politično korektnost in suspendirati osnovno vljudnost, da ne rečem civilizacijske norme političnega in medijskega komuniciranja. Prevrednotiti vse vrednote od sociale do kulture. Vse pomisliti in vse povedati. Z domnevno nujno neprizanesljivostjo. Vse je dovoljeno. Ker demokracija. Resnica pač boli. Ergo, imamo pravico, da ljudem pljuvamo v obraz in se na vse poserjemo.

Alt-right punks

Pravega desničarstva kot političnega prepričanja je v Sloveniji ostalo danes bore malo — in še to se je sámo umaknilo (in/ali bilo prisilno umaknjeno) v opozicijo.

Zato pa je tem več tega pop, poljudnega, zagrenjeno agresivnega, punk desničarstva, o katerem govorim. Desnica kompenzira svoj manko participacije pri oblasti z zaostrovanjem medijskega, parlamentarnega in tudi občečloveškega diskurza. Tega je vedno več in prihaja iz vedno več virov.

Desničarstvo je postalo psihološko, socialno, politično poenostavljena in degradirana, četudi s pogruntavščinami današnjih medijev in socialnih omrežij posodobljena državljanska drža, rebrandana kot alternativna desnica.

Tako imenovani alt-right sicer ni nepovezan z vrednotami SDS, NSi, GOD, SLS, NLS, LNBP — ne nujno identičnimi, niti vedno konvergentnimi ali kaj šele zavezniškimi —, vendar jo definira predvsem za naštete značilen način razmišljanja in javnega priglašanja k besedi.

Bolj gre za zlohotnost in frustracije, zaničevanje in izključevanje, negativizem in nergaštvo. Predvsem pa za odsotnost argumentacije. Diskreditacija pač bolj zaleže.

Za večjo prepričljivost

Zaradi mene lahko kdorkoli izjavi, da ne razume umetnosti Simone Semenič in Maje Smrekar in da si ne zaslužita Prešernove nagrade.

Ampak to danes ni dovolj. Treba je reči, da gre za degenerirano umetnost, ki jo cenijo samo pokvarjenci in pasjejebci. Treba je sesuti vse Prešernove nagrajence za nazaj in za naprej. Ker jo je nekoč dobil Kardelj. Ker jo je nekoč zavrnila Svetlana Makarovič, ki še danes rada pozira z rdečo zvezdo. In za večjo prepričljivost je treba diskreditirati tudi letošnjega nagrajenca Borisa A. Novaka, ker da je njegov stric med vojno dajal likvidirati nekomuniste.

Zaradi mene lahko kdorkoli izjavi, da ne podpira stavke Štrukljevega sektorja, ker da si učitelji ne zaslužijo višje plače, pa še budžeta za to nimamo.

Ampak to danes ni dovolj. Šolnike je treba ozmerjati z izkoriščevalskimi paraziti pri koritu in dodati, naj nikar ne računajo na našo podporo, ker je sin njihovega glavnega sindikalnega zastopnika vnuk slavnega komunističnega predsednika, pa še stanovanje da mu je kupil z ziher nakradenim denarjem.

Zaradi mene lahko kdorkoli mirno tudi izjavi, da je proti splavu. Serviral bi nam lahko celo vrsto argumentov, nad katerimi bi se lahko zamislili.

Ampak to danes ni dovolj. Treba je podkrepiti svojo tezo s tiradami, da smo mi drugi po 55. členu Ustave morilci ali da je recimo Simone Veil serijska morilka, kriva za smrt 40 milijonov fetusov. Itd.

Velemojster zaničevalnega diskurza

Če se vrnem k Spomenki Hribar, je na posledice njenega poziva mogoče gledati tudi drugače. Ne bom zdaj rekel, da je ona za to kriva, vendar se mi zdi njeno takratno zaustavljanje desnice v retrospektivi samouresničujoča se prerokba.

V Sloveniji smo ves ta čas dejansko zaustavljali desnico. Sprva je bilo blokiranje še videti kot legitimen del političnega boja, na dolgi rok pa se je začelo nabirati in nabirati in za nepoboljšljive levičarje postalo kar samoumevno.

Desnica, ki je videla, da ne zlepa ne zgrda nikamor ne pride, pa je začela zaostrovati svoj način političnega komuniciranja s svetom — no, ne toliko političnih stališč, resnici na ljubo. In tako je zlasti SDS postala leglo vsega, o čemer tukaj govorim, njen presvetli predsednik pa vulgarni velemojster zaničevalnega diskurza o degenerirancih in buzerantih. Janez Janša je frustrirani feldmaršal kulturnega boja, ki so ga 26 let ustavljali kot utelešenje zla, dokler se ni sam toliko diskreditiral, da je to res postal.

Kaj se lahko iz tega naučimo? Čeprav je danes videti, kot da še nikoli ni bilo tako nujno zaustaviti steklih psov desnice, če že ne desnice kar počez, se spomnimo, da se to proaktivno postavljanje blokad ne obnese. Po mojem bolj zaleže, da jih ignoriramo. Da jih pospravimo v njihov filtrski (medijski) balonček. Kjer se bodo pogovarjali samo s samimi seboj. Ne zaslužijo si naše pozornosti.

Strategija je tvegana, lahko pa poskusimo.

Opomba: Kolumna je bila prvotno objavljena v tiskani izdaji Večera v nedeljo in na spletni strani Večera v nedeljo, 18. februarja 2018, pod naslovom Zaustaviti stekle pse desnice. Verzija na Fokuspokusu je editirana.