Morda pa je bolje, če to najnižjo obliko desničarstva preprosto ignoriramo?

Nadaljevanje včerajšnjega teksta Kako so desničarji v imenu poštenega ljudstva diskreditirali pesnika.

Saša Pavček ni bila edina, ki je branila nagrajenki Prešernovega sklada. Je lepa beseda našla lepo mesto? Najbrž ne. No, šele ta teden se je usul plaz reakcij na predosmofebruarsko zgražanje nad fotografijama noseče Simone Semenič, ovite v zastavo z izrezanim grbom — in prominentno izpostavljenim trebuhom —, in Maje Smrekar, na kateri doji psa.

Saj res! Nisem še povedal, kaj si sam mislim o inkriminiranih delih. Naj na hitro popravim to neodpustljivo napako. Napisal bom zelo preprosto, da bi ja vsi razumeli. Tudi tisti, ki so se nad umetnicama zgražali. In predvsem strpno, da bodo razumeli tudi desničarji, ki pač morajo biti do tega popadljivi že po službeni dolžnosti.

Prokreacija in rekrutacija

Da ne bo pomote do Prešernovega sklada in podelitvene žirije, ponavljam še enkrat naslednje opozorilo: fotografija Simone Semenič z zastavo je stara že devet let in nima (neposredne) zveze s tem, za kar je bila nagrajena.

Nosečničin štos z izrezano zastavo ni ravno body art konceptualizem kalibra Marine Abramović ali Ulaya. Manjka mu duhovitosti in art directiona. Mi je pa všeč. Razumem ga kot das ewig Weibliche dilemo med anahronistično, a anahrono nacionalno ideologijo prokreacije in rekrutacije iz 5. kitice Zdravljice (“naj sinov / zarod nov / iz vas bo strah sovražnikov”) in med intimistično materinsko senzibilnostjo, ki pod srčkom nosi nekaj samo njenega in bog ne daj oboroženega.

Dobra poanta. Res moraš biti ozkogleden in površen, da v tem vidiš samo skrunitev državnega simbola.

Où vont les chiens?

Dojenje psa je samo izpostavljen, bodisi šokanten ali všečen highlight širšega konteksta. Projekta Maje Smrekar v celoti ne razumem in se ga odkrito rečeno tudi ne trudim zelo razumeti. Načeloma nisem privrženec umetnosti, ki od mene pričakuje, da bom najprej procesiral za cele gigabajte zapletenih informacij.

Mi je pa to, kar sem na prvo žogo videl in prebral, simpatično. Le kako bi mi ne bila všeč umetnica, ki dá psu po imenu Lord Byron — “où vont les chiens?” — piti svoje materino mleko? Eksperimentirati s svojim telesom se mi zdi zanimivo. (Ne cenim umetnosti po tem, da bi se jaz sam s tem rad ukvarjal.) Provokativno absolutno: nenazadnje že zato, ker so psi v postbulmastifni Sloveniji že vnaprej sumljive alegorije pokvarjenosti, ki bi jih bilo treba dezevolucionirati nazaj v volkove in z dekretom postreliti. Ne bo pa husky na umetničinem jošku nikogar pohujšal. Ali mar nikoli ne opazite blondink, ki jim čivave ližejo makeup z obraza? Ali mačotov, ki jih z izvlečenimi hotdogi naskakujejo ovčarji?

Nakar še minister

Pričakoval sem, da bo po miroljubni, prijazni in precej posrečeni proslavi vse skupaj ponehalo. Pa ni. Očitno so nasprotniki napačnih očitarjev rabili nekaj kontemplativnih dni, da so se mobilizirali in začeli vračati udarce. Tako so si sledile izjave kulturnikov in umetnikov in medijski ponatisi in komentarji:

• (11.2.) ŽO SSC PEN MIRA: Izjava podpore Prešernovim nagrajencem 2018;
• (12.2.) Saša Pavček, ZDUS: Javno pismo v bran svobodi umetniškega dela v gledališču;
• (12.2.) Izak Košir, Mladina: “Sovražni govor je rak sodobne družbe”
• (13.2.) Ivo Svetina, DSP: Odprto pismo ministru Peršaku;
• (13.2.) Aleš Sedmak, ZDSLU: Odprto pismo;
• (13.2.) Društvo Asociacija: Pismo podpore napadenima umetnicama;
• (14.2.) Izak Košir, Mladina: Izraz “izrojena umetnost” poznamo iz učbenikov o totalitarnih režimih;
• (14.2.) Petra Vidali, Večer: Prešernove nagrade: Lov na čarovnice.

Nakar se je za konec in za dobro vago vendarle oglasil še minister za kulturo Tone Peršak in via STA distribuiral svojo urbi et orbi poslanico:

“Javno zgražanje in moraliziranje, ki se kdaj pa kdaj želi predstavljati kot kritika, je toliko bolj nesprejemljivo, ker v veliki večini izhaja iz nerazumevanja sporočil umetnikov in hkrati priča tudi o popolni odsotnosti napora, ki je potreben v večini primerov sprejemanja in dojemanja umetniških sporočil ter o nepripravljenosti za ta napor; deloma pa izhaja tudi iz ideoloških razlogov.”

“Se pa zdi, da je lahko tudi pretirano medijsko pogrevanje in ponovno opozarjanje na tovrstne izpade včasih samo dolivanje olja na že tako poguben ogenj.”

Rotvajlerji kulturnega boja in kontaminacija mainstreama

Tone Peršak je tako kot vsi drugi — glede na zadnji stavek svoje izjave morda celo namenoma — prezrl gnusno diskreditacijo Prešernovega nagrajenca Borisa A. Novaka in se osredotočil na desničarske pripombe v zvezi s Semeničevo in Smrekarjevo.

Toda minister za kulturo je zadevo dobro poantiral: morda pa je  “pretirano medijsko pogrevanje” tega primitivizma — moj izraz — res “samo dolivanje olja na že tako poguben ogenj”.

Morda pa je res bolje, da to najnižjo obliko desničarstva preprosto ignoriramo. Morda pa je res bolje, da te ljudi pustimo tam, kjer so in kamor spadajo — v svojem filtrskem balončku in pred pravičniško ogledalo slovenske samovšečnosti. Da se bodo lahko sami sebi v miru zdeli edini geniji in zadnje upanje za domovino, zdravo pamet in kulturo. Da se bodo pogovarjali samo s samimi seboj.

Morda si ne zaslužijo naše pozornosti. Morda nima smisla biti tako nor, da v imenu svojega prepričanja kontaminiraš še te zadnje preostanke mainstreama normalnosti.

Ne vem, kaj je bolj pametno. Strategija ignorance bi lahko bila tvegana. Ker se utegne zgoditi, da se nekega dne zbudimo v nek drugačen svet. Svet, čez noč poln primitivcev, ki nas bodo tako kot Dejana Steinbucha zmerjali s pasjejebci — ali Uroša Esiha z buzerantom, kot je retvital Janša —, ker si drznemo ceniti umetnost, ki je rotvajlerji kulturnega boja niti ne povohajo.

Res ne vem, kaj bo iz tega.

Konec. Več o tem v jutrišnjem Večeru in v ponedeljek na Fokuspokusu.