Odkod ideja, da nam grejo zaposleni v javnem sektorju na živce?
Delo je namreč objavilo tako imenovano Anketo Dela in v enem, že v prvem stavku dokazalo, da je jezikovna nevtralnost še večja prevara — ali vsaj iluzija — kot tako imenovana novinarska objektivnost:
“Lista Marjana Šarca spet na vrhu, SD druga, SDS šele tretja.”
In tako bomo zdaj še štiri mesece spremljali prognoze, kdo bo zmagal in izgubil na volitvah, kdo bo dosegel boljši ali slabši rezultat od pričakovanega ali ugibanega, koga bodo analitiki in raziskovalci javnega mnenja ter mediji in tviteraši forsirali in koga v nič devali.
“Spet” in “šele”
V besedici “spet” zaslutimo olajšanje, da se medijski vedeževalci niso motili glede LMŠ in da se stranka “replikanta” Šarca, kot bi rekel Požar, zasluženo vrača tja, kamor spada. Alone at the top.
V besedici “šele” v zvezi z SDS pa slišimo privoščljivost: 3. mesto sploh ni slabo, vendar je manj, kot bi si stranka želela ali kot celo pričakuje.
Odsotnost kvalifikatorja v zvezi z SD pa sugerira, da stranka Žinédina Židana sploh ni tako brez veze, kot bi si privrženci njegovih tekmecev utegnili misliti.
Da je podpora SDS padla zaradi afere s potem skenslanim kreditom, kot to interpretirajo analitiki, bi pomenilo, da so se od nje — zaradi tega — odvrnili tisti, ki bi jo tako ali tako volili. Kar je zelo malo verjetno.
Lublanske novice
Če malo razmislimo, je precej žalostno, da je Anketa Dela postala poleg Sveta kapitala najpomembnejša in najuglednejša blagovna podznamka, inkorporirana v blagovno znamko Delo. To ni več Sobotna kot nekoč ali druge Delove priloge slash edicije à la Ona in Ona Plus, Vikend, Delo in dom in Polet, nikar že Lublanske novice.
Niti Ozadij ni več. Ali Dela von Facto ali kako se je že imenovalo tisto. Kaj šele Pogledov. (Da ne omenjam Razgledov.) So pa tudi druge, ki jim niti ne sledimo več.
Če bi si Delo danes omislilo oglaševalsko imidž akcijo, ki bi gradila na e pluribus unum imidžu posameznikov kot še pred enim letom (Sabina Obolnar, Bojan Budja, Ali Žerdin) ali pred sedmimi leti (Boštjan Videmšek, Klara Škrinjar, Rok Kajzer, Jure Eržen, Boris Šuligoj et al.) ali pred dvajsetimi (Mitja Meršol, Mojca Drčar Murko, Ervin Hladnik Milharčič, Marko Crnkovič)? Morda Zorana Potiča?
Kava in potica
Zanima me tudi, kako dolgo se bomo posvečali temu, koga je novopečena Ivana Kobilica NSi Matej Tonin povabila na kavo in koga šele bo in po kakšnem vrstnem redu. In koga ne bo povabila. In kdo se vabilu ne bo odzval. Pa koliko časa bo preteklo med vabilom in dejanskim kofetkanjem.
Mediji so se sami pri sebi naveličali večne resnobnosti in usodnostnosti politike, zato se lotevajo takih irelevantnih in duhamornih družabnosti kot je to s kavo — ali kot je bila tista Angelčina potica.
Šu-bi-du-bi-Dubaj
In če smo že pri tem, se lahko podobno vprašamo, kakšno vlogo igrajo v politiki trivialnosti, kakršne so vladni izleti sem in tja. Tako je pred nekaj tedni požel zgražanje sam Cerar, ko je prav na dan opozorilne stavke letel v Davos, zdaj pa še ministrici Maja Makovec Brenčič, ki si je privoščila izlet v Pjongčang, in Alenka Smerkolj, ki je spet — tokrat z ministrom Borisom Koprivnikarjem — v Dubaju.
Glede na to, da so (ali še bodo) kar naprej stavke, člani vlade po tej logiki očitno ne bi smeli več nikamor potovati.
Nergaštvo volilcev je brezmejno. Zamera do vlade še bolj. To dvoje se povezuje v prenagljen sklep, da grejo zaposleni v javnem sektorju vsem na živce. Še zdaleč ne. Večina državljanov sama pri sebi zaposlene v javnem sektorju podpira — učitelje, zdravnike, policiste, vojake, celó državno upravo in novinarje na RTV Slovenija. Kot zaposlene, s katerimi lahko simpatizirajo, vsekakor.
Ata in mama na službenem potovanju sredi stavke je res slab PR za vlado. Toda predstavljajmo si, da ministri nikamor ne bi več hodili?! To bi še dodatno degradiralo državo.
