Janko Kos: “Kdo je pravzaprav Cankarjev Jerman?” [odlomek iz knjige]

Knjiga Misliti Cankarja prinaša izbor Kosovih razprav, v katerih obravnava kontroverznosti Cankarjevega opusa na ozadju evropskih duhovnih in socialno-političnih tokov od liberalizma, ničejanstva pa do socializma in prenovljenega krščanstva.

Problemi, ki se jih Janko Kos dotika ob branju Cankarjevih tekstov, so vprašanje nekonformizma, volje do moči, slovenskega romana, ateizma in krščanstva, revolucije, politike in spolnosti. Avtor posebno pozornost posveča tudi Cankarjevi vpetosti v sočasno evropsko književnost, torej njegovi modernosti, ter literarni in intelektualni zapuščini.

Janko Kos (1931) je literarni zgodovinar in teoretik, upokojeni profesor FF. Bil je (so)urednik revij Beseda in Perspektive, sodelavec Odra 57, gimnazijski profesor, v letih 1970–98 profesor na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo. Je avtor številnih knjig in razprav s področja literarne teorije ter zgodovine, estetike in filozofije.

Knjiga  Misliti Cankarja izide v kratkem kot posebna izdaja v zbirki Beletrina Študentske založbe.

Janko Kos: Misliti Cankarja | Cankarjev Jerman in problem nekonformizma — [1.]

Najnovejše uprizoritve Cankarjevih Hlapcev so v razlagah tega dela povzročile važen premik. Spomnimo se samo, kaj je pisala literarna kritika leta 1910, ko so Hlapci izšli, pa se nam bodo spremembe kaj hitro pokazale v vsej izrazitosti. Sodobniki so v Cankarjevi igri videli skoraj samo njen politični pomen, in ta jih je tako zelo vznemiril, da so Hlapce lahko razumeli samo kot politično satiro. Od njihove politične in socialne opredeljenosti je bilo odvisno, kako bodo na igro reagirali. Zato so jo klerikalci v Domu in svetu pa tudi v Slovencu ogorčeno odklonili: liberalni kritiki so jo v Ljubljanskem zvonu in Slovenskem narodu sprejeli sicer s priznanjem, a spremljal ga je kisel nasmeh, saj je ob vseh ostrinah na račun klerikalne samovolje bila v igri videti vendarle predvsem šibkost liberalnega tabora. Ali je torej kaj čudnega, da so jo z navdušenjem sprejeli socialni demokrati v Rdečem praporu? Saj je nadvse nazorno prikazala ničvrednost obeh meščanskih strank, zapletenih v boj za oblast na Slovenskem: iz nje je kar samo sledilo, da je politična usmeritev v socializem edini izhod iz zmeraj bolj nemogočega položaja.

Naj so takratni kritiki še tako pravilno sodili o političnem pomenu Hlapcev, je vendarle kot na dlani, da so se s tem ustavili le ob eni od sestavin Cankarjeve drame, ne da bi bili iskali naprej. Nihče se ni natančneje zanimal za tisto, kar je v Hlapcih osrednje in najbrž važnejše. To pa je seveda tragedija Jermanove osebnosti ali pa že kar smisel njegovega značaja, vloge in zloma. O vsem tem se niso spraševali, kaj šele da bi se bili spustili v kritično razmišljanje o pomenu problemov, postavljenih v osrčje drame. Toda tako niso o Hlapcih mislili samo v Cankarjevem času. ampak še nekaj desetletij po pisateljevi smrti. Hlapci so bili tudi poznejšim rodovom sicer socialno in politično aktualno besedilo, toda niso jim še postali problem v pravem pomenu besede.

Najnovejše uprizoritve so igro o Jermanu kar naenkrat pomaknile v novo osvetljavo. Današnja slovstvena kritika je z novim občutkom za stvari začela presojali tiste značilnosti Hlapcev, na katere prej niso kaj prida mislili. Najbrž ni preprosto naključje, da gre to pot predvsem za probleme, ki so v najožji zvezi z Jermanovo osebnostjo, vlogo in značajem. V tej novi pozornosti sta se srečala starejši in mlajši kritični rod, čeprav si vprašanje zastavljata vsak po svoje in ga različno razlagata. Poglejmo samo, kako iz novega zornega kota razmišlja o igri Josip Vidmar: Hlapci so mu še zmeraj velika in važna podoba slovenskih razmer, opomin pred klerikalno oblastjo, še bolj pa svareča slika mizernega razumništva. Toda ko misli na osebno dramo učitelja Jermana, ki je vendarle središče igre, najde zanjo manj pohvalne besede, zdi se mu sorazmerno medla in nejasna, junakov zlom premalo motiviran, njegov lik že kar šibak, tako da njegovi tragediji “ne moremo čisto verjeti” in se mora končati “malone konvencionalno spravljivo”. Vsekakor trde besede, ki kljub svoji lakoničnosti zadevajo v osrčje igre. Nič manj ostra ni sodba mlajših kritikov, na primer Lada Kralja, čigar razlaga Jermana in njegovega današnjega pomena je prav tako, pa vendar drugače skeptična. V Jermanu vidi “humanističnega aktivista”, ki je neuspešen ne samo zaradi nenaklonjenosti razmer, temveč zaradi protislovja, katero nosi v sebi, češ da je ujet v nasprotovanje družbi, pri tem pa je od družbe odvisen, saj bi brez nje tudi njegovega boja ne bilo. Od tod se kritiku pokaže, da je v primeri z Jermanom pravzaprav zanimivejši in pomembnejši župnikov lik. V župniku se mu zdi utelešeno načelo, da je za red potrebna oblast, češ da samo iz te izvira urejeno in smiselno življenje, brez nje pa bi razpadlo v kaos. Vsekakor zanimiva, čeprav problematična domneva, ki načenja globlje plasti Cankarjeve drame. Prav ta domneva pa kaže. da so Hlapci tudi mlajšim kritikom še zmeraj pomembno delo, ki na poseben način vznemirja sodobno mišljenje.

Poskušajmo iz orisa kritičnih stališč razbrati nekaj razlik, pa tudi skupnih točk. Oboji kritiki se kaže Jerman predvsem kot družbenopolitični borec, kot “humanistični aktivist”, če naj uporabimo nekoliko ironično Kraljevo besedo. Do takšnega Jermana je Vidmar skeptičen, saj mu njegov boj ni niti dovolj odločen niti značajsko trden: iz Kraljeve razlage pa je videti, da se mu zdi “humanistični aktivizem” kar sam po sebi problematičen, saj dvomi ne toliko o njegovem uspehu, kolikor bolj o notranji resničnosti tega prizadevanja. Med eno in drugo kritiko so torej zanimive razlike, za katerimi stoje seveda različne življenjske izkušnje, merila in vrednote. Vendar so razlike manj važne spričo dejstva, ki v teh novih razlagah Hlapcev stopa kar samo v ospredje — da današnji kritiki Jerman ni več sam po sebi razumljiv, utemeljen in upravičen. Postal ji je problem — deloma s tem, kako živi in deluje, deloma pa že kar z bistvom svojega delovanja. Ali pa se ni s tem Cankarjeva igra kar naenkrat pomaknila v območje novih, morda celo globljih problemov in vidikov? Pred nami se kar sama od sebe odpira pot, ki so jo nakazala kritična stališča, a jo bo treba prehoditi do konca, da bi dognali, kdo je pravzaprav Jerman in v čem je problem tega junaka, da se nam zdi dandanes problematičen. To pa še ni vse, kar nas ob Hlapcih zmeraj bolj zanima. Z vprašanjem o Jermanovem problemu se prepleta nič manj važno vprašanje o umetniškem pomenu in prepričljivosti dramske celote, v kateri pripada Jermanu osrednje mesto. Kako je mogoče, da se nam Jerman zdi šibak, nedognan, v socialnem, moralnem in seveda rudi estetskem pogledu nepopoln dramski lik — da pa Hlapci kot celota vendarle še zmeraj zbujajo vtis močnega, edinstvenega, za slovensko kulturo morda celo odločilnega dela? In prav o tej stvari se današnja kritika strinja bolj kot kdaj prej. Hlapci so ji še zmeraj vogelni kamen slovenske dramatike, pa ne samo te, ampak že kar kulture in duha. Ali ni tako, da je Jermanov problem, okoli katerega se igra zapleta in razpleta, še zmeraj živ problem slovenske družbe in kulture? Morda je prav to najbolj temeljno vprašanje.

Kaj hoče sredi življenja, kamor ga je postavila usoda? — [2.]

Kdo je pravzaprav Jerman? Kaj hoče sredi življenja, kamor ga je postavila usoda? Vprašanje je tako konkretno, da nanj pač ni mogoče odgovoriti drugače kot s podrobnim pregledom vseh sestavin, ki ga lahko kakorkoli pojasnijo. Beseda naj steče torej o Jermanovem značaju, pa še o njegovih odnosih do drugih značajev te igre, saj mečejo na Jermana luč, ki ga osvetljuje natančneje kot vse drugo.

Morda je prav zato skoraj nujno spoznati najprej tiste intimne strani Jermanovega življenja, ki jim drama na videz ni posvetila bogve kakšne pozornosti, a so vendarle tu. Nemara nam o junaku povejo celo več od stvari, ki so postavljene bolj v ospredje. Sem spada na primer Jermanova erotika. Ljubezenskim čustvom se Jerman predaja samo od časa do časa, na videz ob strani svojega glavnega zanimanja, vendar tako, da jim gre v njegovem življenju precejšen pomen. Na začetku igre ga najdemo v ljubezenskem pogovoru z županovo Anko; tej očitno že nekaj časa dvori, saj druge prave besede za to ne preveč jasno ljubezensko zvezo najbrž ne bomo našli. V tretjem dejanju se po važnih pogovorih s kovačem Kalandrom sestane z učiteljico Lojzko zato, da bosta skupaj pretresla Ankino poslovilno sporočilo. In spet se Jerman zatopi v ljubezenska občutja, o katerih pomenu za junakovo življenje pač ne gre dvomiti. Erotika je zares važen del njegove osebnosti. Zato je toliko bolj obžalovati, da v drami pravzaprav ni do kraja izrečena. Toda tudi v tem skromnem obsegu se zdi nedognana in celo problematična. Ob Anki, posredno pa tudi ob Lojzki se Jerman razkrije kot nemočen, vzdihujoč, po svojih lastnih besedah jokav ljubimec. Ob dekletu se rad prepušča sanjarjenju o lastnih čustvih, morda že kar besedam o sebi: in ženska mu s svojimi odgovori vrača odmev njegovih čustev in besed. V pogovoru z Anko razlaga sam sebe, obenem pa lovi dekletove kritične besede, da bi iz njih še bolj začutil podobo svojega jaza. Psihološko še zanimivejše je srečanje z Lojzko, ko ta prinaša zadnje Ankino sporočilo. Kakšno čustvo veže Jermana na učiteljico in kolegico v šolskem delu? Če drugega ne, vsaj najtesnejša duhovna sorodnost. Oba nekajkrat ugotavljata, da pripadata isti vrsti ljudi, samotnih, čistih, po svojih potih hodečih in zato zapisanih trpljenju.

Morda Jerman učiteljico Lojzko zares ljubi v duhovnem pomenu besede. Obenem si daje od nje prenašati ljubezenska pisma prejšnjim ljubicam, in če teh ni, njihova sporočila: iz njenih ust si jih pusti obnavljati, vpričo nje jih komentira in se vdaja sentimentalnim čustvom. To pa je položaj, ki je v marsikaterem pogledu nenavaden, morda celo nenaraven ali vsaj neprimeren. In spet si Jermanovo početje lahko razlagamo samo tako, da mu pač manjka stvaren občutek za odnose z ženskami, s katerimi ima opravka, in zlasti za tisto, kar ti odnosi dejansko pomenijo. Kot da živi mimo njih, zapreden v meglice svojega čustvovanja, skozi katero jih komaj vidi. Zdi se, kot da ženske — tiste, ki jih po svojem lastnem zatrjevanju ljubi, in te, ki ga ljubijo na tihem — uporablja predvsem za zrcaljenje svoje osebnosti. Kot ni imel z Anko zares stvarnih odnosov, ki bi mu dajali do ženske resnično pravico pa tudi dolžnost, tako takšnih odnosov nima z učiteljico Lojzko. Edini odnos je čustveno samozrcaljenje v njenem pogledu. Ženska mu je predmet, s katerim lahko sebi in drugim odkriva čustveno pomembnost lastne osebnosti. Erotika mu je zgolj notranje življenje, zunanjega življenja v pravem pomenu ne pozna in ne prizna, zato živi mimo njega, kot da se ga njegov stvarni pomen ne tiče. Samo tako je mogoče, da si da streči od žensk na način, ki je dejansko ponižujoč, saj sprejema njihove usluge v najbolj nemogočih kombinacijah kot nekaj samoumevnega, pri tem pa se stvarnega pomena svojega početja niti najmanj ne zaveda; skratka, predaja se čustvom, ne da bi vedel za stvarne odnose, ki ga vežejo na druge ljudi. Od tod pa že ni več daleč do misli, da je Jerman v erotiki pravzaprav egocentrik ali vsaj narcisist. Ženske so mu predvsem projekcija lastne osebnosti, zrcalna podoba lastnega samoljubja. In v tem je nedvomno sicer majhen, a važen del njegove značajske problematičnosti.

Druga intimna vez, ki Jermana priklepa na svet, je odnos do matere. Ta je v igri postranska oseba, saj vsega skupaj spregovori samo nekaj besed. Vendar je njena podoba že od drugega dejanja, ko župnik prvič spregovori na videz nedolžno, dejansko pa natančno odmerjeno in v svoji pre njenosti celó hudobno misel o nji, ves čas navzoča v zapletu in razpletu junakove duhovne drame. Jerman svojo mater ljubi, čeprav je težko reči, v čem se pravzaprav kaže ta ljubezen. Dá si streči od nje, toda s svoje strani zanjo pravzaprav ne stori ničesar; in ko jo s svojim početjem prizadene, občuti polagoma tako močno krivdo, da ga ta nazadnje omrtviči za vsako socialno delovanje v stvarnem svetu. Konec koncev ga požene v samomor, saj si ne ve pomoči iz misli, da je mater morda prikrajšal za življenje.

Ali pa si to krivdo morda samo umišlja in ni zanjo prav nobenega stvarnega razloga? In res je prav s te strani potrebno natančneje pregledati težo in pomen Jermanovega mučenja z lastno vestjo. Krivdo ob materini bolezni in smrti mu pravzaprav vcepljajo drugi, saj mu o nji govori vsa vas z župnikom na čelu: celo zdravnik mu je noče z jasno besedo vzeti z ramen. Sugestijo drugih sprejme brez večjega odpora, kot da mu je pravzaprav dobrodošla. In res se zdi, da mu je občutek krivde ob materi predvsem rešilna bilka iz položaja, v katerem se je znašel po političnem in socialnem konfliktu z župnikom, učiteljskimi tovariši in nazadnje z vso skupnostjo. Ta krivda ga na mah odveže vseh dolžnosti in odgovornosti v socialnem življenju, predvsem pa moralne obveze, da nadaljuje, kar je s takšno odločnostjo začel. V luči sinovske krivde se mu življenje pokaže kot nemogoče, brez vseh vidikov, utrujeno in izčrpano prav v izviru. In že je tu trenutek, ko seže po samokresu, da bi se končal. Sledi znameniti, mnogim nerazumljivi prizor, ko zasliši besedo mrtve, odpuščajoče, v novo življenje vabeče matere. S to besedo je Jerman ozdravljen, potrjen, pripravljen za novo življenjsko pot.

Izjemnost prizora je tako velika, da terja čim bolj naravno razlago. Njegova zunanja podoba je resda mistična. Vendar je pomen prizora potrebno pregledati s stvarnimi psihološkimi merili, pa se že razkrije njegov skriti smisel. Da ne gre za namig transcendence, ki bi se Jermanu v hipu najhujše stiske odprla in razodela, je sámo po sebi razumljivo, saj Jerman prave religiozne transcendence niti ne išče niti ne potrebuje. Odpuščanje, ki si ga je hotel izprositi od mrtve matere, prihaja iz njega samega. Lahko bi dejali, da si ga da od zunaj oznaniti v mistični obliki. Jerman sam sebi odpušča, kot si je sam naložil krivdo za materino smrt. Potem ko je trpel, si je iz svojega lastnega trpljenja vzel odpuščanje kot možnost za novo življenje onstran vsega, kar je bilo, onstran vseh polomov, krivd in trpljenja. Preteklost je z odpuščanjem in očiščenjem pokopana, z junaka je odpadla stara obleka in zaživel bo v novi — nov človek za novo življenje.

Tak je smisel zadnjih stavkov igre, ki se v dopolnjeni, za Alojza Kraigherja napisani obliki glasijo: Daj, da naju blagoslovi … Za novo življenje blagoslovi! Materina podoba je v Jermanovi duhovni drami ozadje za lepo, toda najbrž iluzorno misel, da lahko človek pokoplje svojo grešno preteklost in začne življenje na novo. Ali pa ni to že hkrati priznanje, da je bilo staro življenje zavoženo, brez vsakršnih možnosti za naprej? Jermanova pot v novo življenje je pravzaprav obsodba vsega, kar je dotlej živel in preživel.

Janko Kos: Misliti Cankarja. Beletrina, 2018. ISBN 978-961-284-397-7, 330 strani, 27€. Knjiga je tik pred izidom.