Moje slovo od Programskega sveta RTV Slovenija

26.1.2018 / 06:08 Komentiraj
Včeraj se je uradno končal moj štiriletni mandat članice Programskega sveta RTV. Zadnje tedne sem komaj čakala, da mine.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Malo je manjkalo, da si na koncu nisem delala križcev v koledar. Danes se počutim lažjo. Zveni patetično, ampak je res. Kot da sem se snela z verige, na katero sem se sama priklenila.

Za en del populacije ne bom več zanimiva. Anonimni “feni”, ki bi me razčetverili, polomili kosti, sekljali organe in me na nekaj natikali so — upam — preteklost.

Ne bom več sedela na dolgotrajnih sejah in preizkušala, koliko izčrpavanja prenesem. Na začetku sem mislila, da se bom sčasoma utrdila. Vendar sem pozneje ugotavljala, da sem vedno bolj utrujena in vedno manj artikulirana.

Pogovarjanje in pregovarjanje

Prvega dne na svobodi pa lahko začnem meriti tudi dobro plat sedenja na sejah.

Spoznala sem ljudi, ki jih ne srečujem vsak dan. Nekatere sem bežno poznala že od prej, večine pa ne. Kje bi sicer dobila priložnost, da se pogovarjam — no, da me občasno pač hočeš-nočeš morata poslušati (in jaz njiju) — z Andrejem Aplencem ali Slavkom Kmetičem? Z njima sem večkrat tudi prijetno klepetala in se smejala. Med odmori smo bili navadni ljudje.

Na poletne dogodke pred založbo Goga v Novem mestu sem začela vabiti Janeza Grila. Odzval se je in skupaj sva popila pivo. Zdaj mi svetuje in pomaga pri iskanju prednikov.

Ko je na sejah govoril Janko Kos, sta me njegov glas in način ponesla v davno preteklost v predavalnice Filozofske fakultete. Odličen profesor je bil.

Pogovarjanje (in pregovarjanje) z zelo spretnim Mitjem Štularjem, mojim prvim predsednikom, je bilo pestro. Redko sva se strinjala, pogovarjala pa sva se večkrat tudi izven sej. Nekajkrat sva se srečala v Hoferju in strastno izmenjavala nasprotujoča si mnenja na parkirišču.

Ta levi so nepredvidljivi

Nasprotnike mi je uspelo prepričati, da je 3. radijski program Ars pomemben, ker neguje in hrani zgodovino slovenske umetnosti. Poenotili smo se in jim ohranili sredstva. Tu in tam smo različno misleči torej le prišli skupaj.

Z moje strani pa je bilo sosvetnikom naporno dokazovati, kaj vse je narobe s sramotilnimi seznami novinarjev in prispevkov. Bili so bolj vešči in vztrajni od mene. Od njih sem se naučila nenehnega ponavljanja enega in istega stališča. Skoraj do nezavesti. Ko sem potem na terenu poslušala, da jim ne znamo parirati, sem si mislila: “Pa se ti bôdi z njimi.”

Dobila sem nova prijatelja in dobre znance. Ljudi, ki jih lahko pokličem in marsikaj vprašam. Recimo Geza Erniša je gospod z veliko začetnico. Vedno mi je odgovarjal na moja preprosta in naivna vprašanja o protestantizmu.

Včasih so me “moji” — ta levi — bolj razočarali kot nasprotniki. Ker so si glede nečesa nenadoma premislili. Znali so biti nepredvidljivi — kar se na nasprotni strani ni dogajalo. Ko se enkrat odločijo, se tega držijo.

Miran Zupančič je bil odličen predsednik. Natančen, strukturiran, dosleden, občutljiv in profesionalen. Po njegovem ostopu sem ga pogrešala.

Pogrešala sem tudi Saša Hribarja. O groznih stvareh zna govoriti na analitičen in duhovit način. Med prvimi je začel — in ni nehal — govoriti o pregrešno dragih in ne vedno najboljših razvedrilnih oddajah. Recimo o Emi in enormnem minusu. O voditeljih, ki jih nacionalka najela, ko so postali popularni na komercialki. Redke bisere v hiši so pa spregledali.

Slovenija v malem

Bili smo Slovenija v malem. Bilo nas je veliko. Zagotovo preveč. Ampak tako nas je pač uzakonil Grims. Mnogi svetniki in svetnice so zelo radi poslušali in se tudi oglašali. Za nekatere se je zdelo, da ne bodo nikoli nehali govoriti. Hmm, morda jih pa sicer nihče ne posluša in smo v bistvu reševali travmo preslišanih in neuslišanih?

Demokracija je naporna reč, ki terja budnost in vztrajnost. Sejali smo — zabeleženo tako počez — največ štirikrat mesečno. Poslanci DZ to delajo nepredstavljivo pogosteje. Imelo me je, da bi jih poklicala in vprašala za nasvet, kako zdržati, kakšne vaje delajo.

Z Jadranko Rebernik na kavi

Skoraj ves mandat smo člani komisije za informativne programe opozarjali — ali če hočete, metali s položaja — Jadranko Rebernik. Dan pred zadnjo sejo so jo dokončno razrešili. Tudi z njo sem šla na kakšno kavo. Čisto spodobno sva se pogovarjali. Vsaka od naju je sicer ostala pri svojem.

To, kar smo s pomočjo pravnikov — tudi tistih iz DZ — delali z Natašo Pirc Musar, je bilo neprofesionalno in nesramno. V tej šlamastiki je bilo veliko pomagačev in prišepetovalcev. Sem pa spoznala veliko pravnikov, ki so mi razlagali odločbe sodišč. Končnega poročila o Emi nismo dobili, bo pa Ljerka Bizilj predčasno končala mandat.

Da se s poslušalci in gledalkami vred med seboj koljemo zaradi politične uravnotežnost, je brezplodno. RTV Slovenija nam glede tega sicer dovolj pogosto vrže kost. Tudi v zvezi s “polprekleto zgodovino”, kot je zapisal Arjan Pregl na Twitterju.

Z Ilinko Todorovski je prišlo na RTV Slovenija nekaj več upanja. Njena izvolitev za varuhinjo pravic gledalcev, poslušalcev in uporabnikov je bil najboljši dosežek te sestave sveta. Ilinka obvlada, profesionalka je, mediatorka, pozna hišo, njen ritem, pravila — in jih tudi zna razumljivo razložiti vsem.

RTV je naša

RTV je naša. Drugega kot to, da jo budno gledamo, poslušamo in beremo, nam ne preostane. Da smo dobro informirani, da gledamo dobre filme, spremljamo znanost, kulturo in umetnost in vse, kar nam nudi. Opozarjati, kadar jim kaj ne gre ali če brcnejo v temo. In jih pohvaliti, ko delajo dobro. Če bomo molče gledali stran, ne bo dobro ne za RTV ne za nas same.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE